V prejšnji objavi sem (spet) razmišljal o tem, kaj bo Oskar postal, ko odraste. Morda pa bo postal poklicni smučar, sem se spraševal in obljubil, da v tokratni objavi povem, kaj je na tem.
Gasilec, policist, zdravnik, bodybuilder ali dinozaver? To so najpogostejši poklici, no prvi trije so zrasli na mojem zelniku, zadnje dva pa na Oskarjevem.
POZOR NAZORNA VSEBINA! Ja, otroke vse zanima, in prav je tako. Oči, kako sem nastal? Oči, zakaj ima ta stric tako velika ušesa? In še 1.000 podobnih vprašanj, na katere je težko odgovoriti. Zataknilo se je tudi pri vprašanju – oči, kaj pa ti bereš?
Odkar je vrtec odprt, se stvari dogajajo s svetlobno hitrostjo. Skoraj bi zamudili pust, valentinovo in še kaj. In zdaj so tu počitnice! Tole ne bo nič dobrega.
Vrtec gor, vrtec dol, vrtec noter, vrtec ven. To bi bila lahko himna naših malčkov. Ne, dejansko imam občutek, da bom kmalu otroka peljal v zaprt vrtec. Pa ne zato, ker bi bila nedelja, temveč zato, ker vsak dan sproti ne vem, ali je vrtec odprt ali ni.
V času Ninine nosečnosti sem vsak teden pisal o tem, kako le-ta vpliva na mati, otroka in mene. Kako sem se počutil v 20. tednu, v 30. tednu? Kako pa se počutim zdaj ko sem očka že več kot 280. tednov?
Naj že takoj povem, da dejansko ni nasankal noben človek, skoraj pa sta nasankali dve veverici, ali pa je morda ena dvakrat.
Preden gremo v prihodnost, se vrnimo v preteklost. O spominu sem že pisal v objavi Spomin v nosečnosti in verjetno v še kakšni objavi, ki se jo zdaj ne spomnim in prav ta zamegljeni spomin je povod za to objavo.
To bi bil lahko naslov pravljice, no saj delno tudi je, delno pa je to resnica. Počutim se kot sluga in moj sin je princ. Upam, da se še kdo od vas tudi najde v tej izjavi. Kako je sploh prišlo do tega?
Čas je za klasično rubriko, pogovor z malčkom. Na začetku je izpadlo luštkano, ko je pisalo z nekaj mesečnikom, zdaj pri številki 52 pa izgleda, kot da se pogovarjam s pravim veteranom. In na nekaterih delih je bil res tak občutek.