POZOR NAZORNA VSEBINA! Ja, otroke vse zanima, in prav je tako. Oči, kako sem nastal? Oči, zakaj ima ta stric tako velika ušesa? In še 1.000 podobnih vprašanj, na katere je težko odgovoriti. Zataknilo se je tudi pri vprašanju – oči, kaj pa ti bereš?

Preden odgovorim na to vprašanje, mi že postavi vprašanja, kot so:

Zakaj pa so tukaj samo črke?
Koliko časa boš pa še bral tole?
Ali to bereš namesto pravljice?
Kje pa so slike?
Ali mi lahko naglas prebereš, kaj bereš?

Velikokrat seveda pozabim, kaj je sploh bilo prvo vprašanje. Zato bom odgovoril samo na zadnjega.

Recimo, da bi ravno bral 50 odtenkov sive (dejansko sem to trilogijo prebral – in mi je žal), kako bi to naglas bral otroku?

Tole sicer ni dejanski odlomek iz knjige (da me kdo ne bo tožil), ampak lahko bi pa bil:

»Oh, Christian našeškaj me s tem bičem, da bom imela čisto rdečo rit, zraven me pa obdeluj s tem dildotom.«
»Ne, ne zaslužiš si tega, počasi te bom mučil, dokler ne boš čisto mokra, potem te bom silovito poseksal.«

Kako naj kaj takega preberem otroku?

To pomeni, da moram sproti, ko berem, besedilo prevajati v tako vsebino, ki je primerno za mlajše od 5 let. Vse skupaj bi izgledalo nekako takole:

»Oh, Kris nisem bila pridna, nežno me našeškaj, ne preveč, da ne bom imela rdeče riti. Zraven me pa … božaj po laseh.«
»Ne, ne zaslužiš si tega, nisi bila poredna, počasi pospravi svoje igrače, dokler ne boš čisto … preznojena, potem ti bom pomagal, da se preoblečeš.«

Sploh ni težko. Ampak, ena beseda narobe in že se bo name vsul plaz novih vprašanj, na katera ne bom našel odgovora.