Po eni strani bi bilo najbolje, da bi dal Oskarju 100.000 evrov in mu rekel, da je to vse kar dobi od mene v življenju. To je to, se bo že naučil. Ali pa si bo za ves ta denar kupil sladkarij in igrač. Morda vseeno bolje to, kot da si jaz kupujem igrače zase.

Trenutno z Nino uporabljava naslednjo metodo, s katero želiva Oskarja ravnanja z denarjem:

Oskarju dava 2 evra in potem ima na voljo kar štiri možnosti, ker si lahko:

1.) privošči limonado.
2.) kupi dva avtomobilčka.
3.) kupi en avtomobilček in en evro shrani v hranilnik.
4.) 2 evra shrani v hranilnik.

V večini primerov mu tudi razloživa, kaj določena izbira pomeni za njegovo bližnjo prihodnost:

1.) Nič ne bo ostalo za igrače.
2.) Nič ne bo ostalo za hranilnik.
3.) Malo bo ostalo za hranilnik.
4.) Nič kratkoročne zabave.

Vse skupaj se sliši precej morbidno, vem. Ampak saj je v življenju tudi tako. Vem, lahko bi otroku pustil še nekaj otroštva. Vseeno z Nino navijava za 4. možnost.

Poskušava ga “podkupiti” s tem, kaj si bo lahko kupil, če prihrani 100 evrov. Kaj je torej nagrada za vsaj srednje ročno varčevanje?

Trenutno se najbolj pogosto odloči za 3. možnost. Ta možnosti seveda ni tako slaba, vendar me skrbi, da bo imel na koncu 100 avtomobilčkov, ki jih ne potrebuje.

Nekaj časa verjetno še imava, da ga naučiva pravilnega rokovanja z denarjem. Če ne drugega, ga že čez nekaj mesecev čaka šola in ker šola ni šala, bo kmalu vse drugače in lažje. Potem bo pa svizec zavil čokolado v folijo, mi pa bomo brezskrbno pili limonado.