Čas je za klasično rubriko, pogovor z malčkom. Na začetku je izpadlo luštkano, ko je pisalo z nekaj mesečnikom, zdaj pri številki 52 pa izgleda, kot da se pogovarjam s pravim veteranom. In na nekaterih delih je bil res tak občutek.
No na začetku ne, ker ko sva se usedla za mizo (doma seveda), jaz s kavo, Oskar pa s sokom, se je pogovor začel takole:
Oskar: “Oči, a bova zdaj gledala risanke?”
Jaz: “Ne, zdaj je čas za pogovor ob kavi. O čem bi se rad pogovarjal?”
Oskar: “O risankah?”
Jaz: “To bova potem, kaj pa kaj bolj aktualnega, recimo o koroni, kaj meniš o njej?“
Oskar: “Jah nič, ni fino, ker ne morem na igrišče, ker so vsi doma, pa še snega ni.”
Jaz: “To je res, a že kaj pogrešaš vrtec in prijatelje?”
Oskar: “Ne.”
Jaz: “Jaz ga pa že pogrešam.”
Oskar: “Zakaj pa?”
Jaz: “Ker je fino, da se družiš s svojimi prijatelji, pa tudi midva z mami lažje delava, če si ti v vrtcu.”
Oskar: “A je zdaj čas za risanke?”
Med tem se še uspešno polije s sokom.
Jaz: “Najprej bova počistila tole nesrečo, risanke bodo pa zvečer, ni še čas zanje. A si ti postal odvisen od njih, odkar smo v karanteni?”
Oskar: “Ja.”
Oskar: “A to pomeni, da jih zdaj lahko gledam?”
Kot vidite, karantena ni samo mentalno zahtevna za odrasle, ampak lahko vodi tudi do odvisnosti pri otrocih. Kajti, nemogoče je, da bi otroka zabaval cel dan, ves dan, vsak dan, vsak teden, od doma, od doma, od doma.
Jaz: “Kam greva pa danes na sprehod?”
Oskar: “Pojdiva tja kot včeraj, če bova slišala kakšno sovo.”
Zadnjih nekaj dni hodiva vedno po isti poti na sprehod. Oskarju je seveda zanimivo, meni pa ne preveč, ker poznam že vse drevesne dupline in vem, da so vse prazne. Tudi vem, pri kateri hiši naju bo nalajal pes in za katerim ovinkom me bo Oskar prosil za bombon.
Jaz: “Pojdiva, verjetno bova videla kaj novega.”
Pogovor z 52-mesečnikom je se je torej večinoma vrtel okoli risank in karantene. Podobno kot pri odraslih, k sreči pa se otroci še vedno znajo pogovarjati o čem drugem.
Leave a Reply