To bi bil lahko naslov pravljice, no saj delno tudi je, delno pa je to resnica. Počutim se kot sluga in moj sin je princ. Upam, da se še kdo od vas tudi najde v tej izjavi. Kako je sploh prišlo do tega?

Kriva je korona.

Pravzaprav karantena. Otrok seveda uživa, ko je ves čas obdan s svojimi starši. Tudi midva z Nino sva vesela, da smo skupaj, ampak vse ima svoje meje. Otroci ne poznajo meja, imajo samo neskončno domišljijo.

Primer iz prakse: zvečer, ko gre Oskar v svojo posteljo, se Nina z njim skrije pod deko, jaz pa sem strašni volk, ki pride v njegovo sobo in ju požre (povezanost z Rdečo kapico je zgolj naključna).

V času karantene je šlo to nekoliko dlje. Jaz moram preden pridem v sobo narediti senco volka, ampak pod ustreznim kotom, s pravimi gibi. Ko dobivam navodila, se mi zdi, da bi moral prej na tečaj Kako postati senčni volk. Na vse stopnje: osnovni, nadaljevalni in napredni tečaj. Ampak to še ni vse. Tudi če bi prejel mojsterski naziv Senčni volk, bi se tukaj moja kariera končala, ker bi potem Oskar želel, da Nina postane senčni volk.

Morda pa Oskar samo želi, da tudi midva napredujeva v času karantene, da se razvijava in vse to.

Vrnimo se od volkov nazaj k naslovu. Sluga. Otrok pri 4,5 letih kakopak že marsikaj zna, tudi preskušati meje svojih staršev. Zgodi se torej, da sedi na kavču in daje ukaze:

“Mami, mleko prosim.”

“Oči, me pokriješ in mi daš risanke.”

Ko ga včasih tako poslušam ko strumno in veselo daje ukaze se skoraj avtomatično priklonim ko mu ponudim mleko.

Mislim, da moje vzgajanje otroka ne gre v pravo smer. V glavi kujem načrte, kdaj in kako mi bo sin skuhal kavo, med tem pa slišim:

“Oči, sestavi mi grad.”