Preden gremo v prihodnost, se vrnimo v preteklost. O spominu sem že pisal v objavi Spomin v nosečnosti in verjetno v še kakšni objavi, ki se jo zdaj ne spomnim in prav ta zamegljeni spomin je povod za to objavo.Prišlo je namreč do ključne točke v otrokovem razvoju. Premagal me je v igri Spomin. Malo sem zaskrbljen, a vseeno sem vesel, da se je to zgodilo. Zaskrbljen sem zato, ker sem jaz v igri 100 % osredotočen (vsaj mislim, da sem), gledam v zaprte ploščice in razmišljam, kje je opica, žirafa in ostale izmuzljive živali. Kaj pa Oskar? Brezskrbno se vrti na stolu, gleda skozi okno, včasih sploh ne pogleda, kaj sem odprl in potem odpre par, kot da je to nekaj povsem razumljivega.
Zanima me, ali Oskar ploščice premaže z marmelado ali čim drugim in potem s pomočjo vonjav odkriva pare? Nekje mora biti trik, ki ga še nisem dojel. Ali pa je vse to posledica, da so moji možgani že stari in da tisti dan, ko sem doživel poraz, še nisem spil dovolj kave?
No, vesel pa sem, da me je sin premagal, ker pomeni, da napreduje. Zdaj so mi ostale samo še lego kocke, kjer trenutno še zgradim boljše vozilo kot on. Morda zato, ker treniram tudi takrat, ko on spi.
Ker je očitno Oskar prevzel vlogo misleca, vsaj kadar ni zraven Nine, to tudi s pridom izkoriščam. Ko greva na primer na sprehod, mu povem, da preden prideva nazaj, da morava pogledati še pošto. In res, preden sva pred domačim blokom, mi pove, da imava še opravek. Upam, da kmalu ne bom več potreboval listka za v trgovino.
In kakšen bo moj spomin v prihodnosti? Upam, da ne bo tako slab, da bom v blogu namesto imen Oskar in Nina pisal: Rajko in Zdenka, da ne boste bralci mislili, da sem naredil novega otroka ali osvojil novo dekle.
Da ne pozabim, srečno in predvsem zdravo novo leto vam želim!
Leave a Reply