Slabo. Prebral sem že precej objav bolj in manj znanih staršev in tolažim se s tem, da imamo vsi podobne težave. Čas je za enolončnico!

Ne, ne bom vam predstavil super recepta, da si nekaj skuhate, kar bo pomirilo vaše telo in duha. Enolončnica je trenutno v moji glavi! To jed imam rad, ampak ne v svoji glavi.

Tole bo torej objava brez repa in glave, vse bo zmešano. Zato pohvala prej omenjenim staršem, ki jim je uspelo vsaj napisati neko smiselno objavo o tem, kako starši preživljamo karanteno.

Delo od doma, spanje od doma, igranje od doma, hranjenje od doma, doma od doma. Vse to je pripeljalo najmanj do tega, da pogosto sploh ne vem, kateri dan v tednu je. Tako včasih z Oskarjem zreva v koledar in ugotavljava, kateri dan je danes (koledar je še vedno nastavljen na oktober).

Trenutno imam v glavi več kontracepcije kot koncentracije in tolaži me, da nisem edini s temi težavami. Tudi med nastajanjem teh vrstic me Oskar nekaj sprašuje in zato se opravičujem, če sem napisal kakšno kletvico in je nisem uspel izbrisati pred objavo teh vrstic. Če ste v enakem mentalnem stanju kot sem jaz, potem jih niti ne boste opazili, kletvic namreč.

Kljub temu da so trenutni časi res težki, bo enkrat vsega tega konec. Pa bo res? Nismo še čisto ven iz drugega vala, ko nekateri govorijo že o tretjem. Očitno nas čaka še precej valovito obdobje.

A skupaj zmoremo! No ne čisto skupaj, vsak po svoje. Želim vam čim več zdravja, mirnih živcev in srečno novo leto. Aja, nismo še tam.

Kje sem ostal? Oskar hodi v vrtec, kadar hodi in sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi hodil v šolo. No, ne hodil in bi ga moral učiti od doma. Sočustvujem z vsemi starši, ki imajo doma šoloobveznega otroka, ali celo dva ali tri, in za dodatek še psa. Kako zdržite? Sam opažam, da mi precej kopni zaloga whiskeya. Včasih že zjutraj pomislim nanj, pa sploh ne vem, kater dan v tednu je.