Nazadnje smo šli na Krvavec skupaj z Nino, ki naju je lepo gnala na vrh. Tokrat pa sva šla sama z Oskarjem in kot dve pobezljani kozi sva rinila vsak v svojo smer. Nama je uspelo priti na vrh?

Začetek je bil obetaven, našla sva parkirišče. Po 2 minutah hoje pa se je zataknilo. Oskar je želel teči, jaz pa sem želel najprej hoditi, da ogrejem svoja kopita, mislim kolke.

K sreči sva se oba kmalu zedinila, da je čas za malico. Usedla sva se na travo in napasla. Ker ni bilo nikogar, ki bi naju gnal naprej, sva še malo posedela in uživala na novembrskem soncu. Vseeno nisem želel, da se zadržujeva predolgo časa, kajti morda velja spet kakšen nov karantenski odlok, za katerega še ne vem. In sva šla naprej.

Oskar ves čas govori. In tudi na tokratni odpravi ni bilo nič drugače. Po dveh urah govorjenja in 56 vprašanjih sva prišla na vrh. No, ne na vrh, na najin cilj, ki je bil zaprt lokal na Krvavcu. Tam sva spet pomalicala. Potem sva se počasi odpravila nazaj, saj sem računal, da bo glede na najin tempo pot še dolga.

Kot sem že omenil, Oskar ves čas govori. Po treh urah sem uspel skovati načrt. Na Krvavcu menda prebivajo škrati, in če si zelo tiho, jih lahko slišiš. To sem povedal tudi Oskarju in načrt je uspel! Za dve minuti sva bila v popolni tišini. Verjetno sva bila manj časa, ampak se je samo zdelo dlje. Potem pa so se začela vprašanja v zvezi s škrati. Iz katere smeri bo prišel škrat? Koliko jih bo? Kaj nama bodo naredili? Ali so hudobni? Vbistvu je bilo na koncu govorjenja še več kot prej, preden sem mu omenil škrate.

Vseeno je bil izlet super, lepo vreme, nisva dobila nobene kazni in napadel naju ni noben škrat.