Naj že takoj povem, da dejansko ni nasankal noben človek, skoraj pa sta nasankali dve veverici, ali pa je morda ena dvakrat.
Sobota. Lepo vreme, kot nalašč za zimski izlet v drugo občino. Če si dovolj pogumen. Nam k sreči ni bilo potrebno tvegati, ker živimo znotraj občine, ki premore smučišče Krvavec.
Vseeno nas je na poti ustavila policijska patrulja, ki je pregledovala dokumente in počutil sem se kot leta 1989, ko smo hodili v Avstijo po jogurte. Le, da smo bili tokrat manj kot 10 km od doma in da naša misija niso bili jogurti ampak sankanje. Vseeno smo skoraj prvič nasankali, če ne bi imeli dokumentov in bi nas poslali nazaj domov, ker drugače lahko zasejemo bolezen med užitkarje na snegu.
Prišli smo do parkirišča, ki je bilo nabito polno. Zdelo se mi je, vsaj po registrskih tablicah, da je večina ljudi iz drugih občin, a vseeno se jim je nekako le uspelo pretihotapti na “naše” smučišče. Nič zato, gremo pa mi naprej. In smo nasankali.
Sneg ni bil splužen in ker nimamo terenca, smo pot plužili kar mi. Srce se mi je trgalo, ker je avto spuščal take glasove, kot da se pod njim nekaj trga. Vseeno, danes se bomo sankali, zlepa ali zgrda. In smo obtičali.
Ljudje so pripravljeni pomagati in so nas lepo porinili naprej po klancu navzgor, tako da smo prišli do parkirišča. Ki je bilo polno zasedeno.
Avto smo pustili kar tam in se začeli hitro pakirati, da nas kdo ne napodi nazaj v dolino. Brez skbi, vseeno sem pustil dovolj prostora, da so se mimo lahko peljali ostali so-občani in ne so-občani.
Prišli smo na sankališče!
Po prvem spustu se mi je zdelo, da bomo tukaj nasankali, ker so nam pot križale motorne sani, smučarji, ostali sankači … ne, ni še čas za veverice.
Izvedli smo lepo bero spustov in se podali na pot domov. Pot, ki traja 20 minut se je spremenila v 40 minut, a nič zato, saj smo bili samo premočeni, utrujeni in lačni.
Nedelja. Z Oskarjem sva se na sankaški dan tokrat odpravila sama. Tokrat na sankališče nekoliko nižje pod Krvavcem, da sva se lahko čim prej zapodila po snežnih strminah.
Ko sva zavila iz glavne ceste, je pred naju skočila veverica! Kot ste lahko že prebrali, ni nasankala. Sva pa midva z Oskarjem, ko sva prišla na sankališče.
Od navdušenja sva se spusila kar po prvem klancu, takoj naprej od parkirišča, ki pa je verjetno namenjen samo Olimpijskim prvakom. Kakopak sva se prevrnila in občutek sem imel, da sva pošteno nasankala, saj sva se pošteno prevrnila.
A otroci so trpežni in tudi očki smo očitno, zato se k ni zgodilo nič slabega.
Dolga zgodba na kratko. Še eno sankanje se je dobro končalo.
Ko sva že skoraj prišla do doma, je pred naju zopet skočila veverica. Tudi ta ni nasankala.
Lahko rečem, da je za nami vikend, ko smo se dobro nasankali, čeprav nasankal pa ni nihče.
Leave a Reply