Skoraj nas je ugnal v kozji rog, ta naš Jelko, a mu ni uspelo. Iz morja smo se vrnili pravočasno, tako da smo se izognili morebiti karanteni / testiranju / rdeči coni in ne vem še čemu vse. Vseeno je na meji neko žensko tako skrbelo, da se je kar tam pred nami, meni nič, tebi nič polulala na tla.
Že celo leto se veselim morja. Upam, da se tudi Nina in Oskar in da bomo sploh lahko šli. Tole na sliki je trening, koliko časa potrebujemo, da zložimo vse iz avta in se zdrvimo na plažo.
Ja, staramo se in tudi naši otroci so vsako leto eno leto starejši. Logično, seveda, ampak meni se zdi, da se vsako leto postaram za več kot eno leto.
Vsak človek potrebuje neko svojo oazo, kotiček, kjer se lahko sprošča. Zame je to moj avto. Ampak se mi zdi, da mi počasi uhaja iz rok.
Šele danes sem se zavedal, da bo Oskar kmalu zamenjal svoje prijatelje. Kaj to pomeni? Bom s tem uničil njegovo socialno udejstvovanje, ali je to priložnost za nova spoznanja?
Na morje, na jezero, v jezero, k sosedu? Na Hrvaško? Raje ne. Na turistične bone? Morda. Popoln vodič, kako se odločiti kam z otrokom na počitnice.
Oskar sicer še ni štiriletnik, ampak ne morem v naslov napisati s tisočštiristotriinštirideset dni starim otrokom. Gorski vzpon je bil razdeljen na tri dele, torej na poti do vrha sta bila na sporedu še dva bazna tabora.
Ne, ni povezano s seksom. Ne, ni povezano s kakšnim virusom. Je pa povezano z besedo svoboda
Še dobro, da Oskarja vsako jutro peljem v vrtec, da vsaj fizično vem, kam gre vsak dan. Kam pa gredo mentalno? O tem bom filozofiral danes.
Nisem pričakoval, ampak zgodilo se je. Oddih, ki to ni, je dobil drugi del, ki je še bolj “pustolovski”. Vrnimo se torej na kraj zločina.