​Če ne preberete prejšnje objave Vrtec v naravi, potem ta objava nima smisla. No, saj tudi, če jo, tokratna objava nima smisla. Zakaj?

Ko je Oskar po treh dneh končno prišel domov in ko smo zaključili obred objemanja in stiskanja (kar je enako), je seveda sledilo vprašanje dneva: “Kako je bilo?”

Odgovor pa seveda tak, da ni vreden objave: “v redu.”

In odpujsali smo domov.

Če kdaj gledate policijska zaslišanja, z lučmi uprtimi v obraz, potem veste kaj sledi.

Luč v obraz in vprašanja:

“Kaj ste delali?”
“Kaj ste jedli?”
“S kom si spal?”
“Kdo je kriv?”
In tako naprej..

Seveda ni bilo tako intenzivno, a vseeno smo uspeli izvedeti sledeče:
Pekli so hrenovke na ognju, gradili so dom za škrata, imeli so nočni pohod. Zabavno, tudi jaz bi šel v tak vrtec v naravi. Brez otrok.
Oskar je spal na zgornjem delu pograda. In ni padel dol. Dosežek, glede na to, da obstaja velika verjetnost, da pade iz postelje.
Povedal je, da je vedno vstal prvi. To pa niti ni dosežek, niti presenečenje.

Ampak najbolj pomemben odgovor, vezan na prejšnjo objavo smo tudi dobili – ali bo šel še kdaj – odgovor je bil: “jaa!”

Menda gredo v 1. razredu spet. Komaj, čakamo da se začne šola.

Vrtec v naravi je torej uspel. Tudi večina oblačil je bila umazana, kar pomeni, da ni bil 3 dni v istih (pa tudi, če bi bil). Oskar zdaj zna zgraditi bivališče za škrate (zelo pomembno) in speči hrenovke na pravem ognju (še bolj pomembno), zdaj se mora samo še naučiti skuhati kavo (najbolj pomembno).

Tudi z Nino sva fino preživela 3 dni “v samoti”. Je pa res, da imaš kar na enkrat toliko časa, da sem že drug dan začel razmišljati o beljenju stanovanja in še marsičem drugem. To pa lahko prihranim za kakšno drugo objavo.