Jabolko ne pade daleč od drevesa. Jaz sem drevo in Oskar je jabolko. Tole spodaj pa je zgodba, ki si jo je izmislil sam:

Nekoč je živel kruh, ki si je močno želel rumenjak. In je šel vprašati gospo majonezo, če ve, kje je kruh. In potem je rekla, da ga nima in je rekla, da pojdi vprašat gospoda kečapa. In je šel. Tam je gospod kečap rekel, da ga nima. In nato je rekel, da naj gre do otrok klobas.
Tam jih je vprašal, če imajo rumenjak in so rekli, da ne.
Hrenovke so rekle, da nimajo in da je nekje v bližini.
In res je bil tam. Ko ga je zagledal, je skočil nanj in konec.

Zgodbica je seveda samo delno lektorirana, da ne bo kasneje Oskar skočil name, kot je kruh na rumenjak. Naj dodam, da je zgornja zgodba resnična, saj je nastala med tem, ko je Oskar za večerjo jedel vse sestavine, ki so omenjene v tej dotični zgodbi.

Če spremljate moj blog, potem že veste, da je Oskar sposoben na enkrat povedati več kot samo toliko besed, kot jih je v zgodbi Kruh in jajce. Ampak vseeno se tukaj postavlja vprašanje, ali je učenec (Oskar) tokrat premagal mojstra (mene)? Vem, prej sem bil drevo, zdaj sem mojster, ampak to je moj blog in lahko sem, kar hočem.

Torej, učenec Oskar je povedal zanimivo zgodbo o večerji, če bi večerjo opisal jaz, bi bila slišati nekako takole:
Za večerjo smo jedli hrenovke na jajčni postelji, objete z belo majonezo in rdečim kečapom.

Ne gre mi tako dobro, priznam.

Morda pa bi se Oskar lahko zaposlil kot ustvarjalec menijev? Če preslikam njegovo zgodbo v naše kosilo naslednjega dne:
Danes vas čaka skrivnostni bazen s plavajočimi belimi kačami, ki jih obdajajo temne skale. Kače nato odplavajo drugam, kjer se v blatni bitki srečajo z ogromno nogo, ki jih na koncu vse premaga. Ostane samo še krvava brozga z enim samim drevesom.

Prevod: danes bo za kosilo goveja juha z rezanci in govejim mesom, za glavno jed špageti in piščančje bedro, za sladico pa jagodni puding z meto.

Verjamem, da bi Oskar to zgodbo povedal bolje in ne bi potrebovala nobenega prevoda. Ali je učenec premagal mojstra?