Grozljivka ali pravljica za starša? Kaj pa za otroke? Berite dalje…

Zakaj, bi bila grozljivka za starša, ko pa lahko preživita, sama, skupaj, v miru? Morda sta si starša privoščila divjo alkoholno zabavo, morda spita kot dojenčka, ali pa sta celo zapustila državo? In kaj, če se v primeru katerega od zgornjih scenarijev otrok sredi noči spomne, da bi šel raje domov?  Tukaj nastane grozljivka.

Si predstavljate, da vas pokliče vzgojiteljica, da vaš otrok želi domov, vi pa odgovorite na katerega od naslednjih načinov:
1.) “Midva, sva na zabavi, kar naj otrok domov sam, on, da pride, jaaaaa, bomo skupaj pili!”
2.) “Midva ravno spiva in trenutno nisva dosegljiva.”
3.) “Sva v Švici, prideva kakšen drug dan po otroka.”

Morda je najbolje izklopiti telefon in upati na najbolje.

Oskar je prejšnji teden eno noč preživel v vrtcu. Pa ne zato, ker bi ga midva z Nino pozabila tam, ampak ker so imeli dejansko organizirano noč v vrtcu.

Priznam, ko sem izvedel za ta dogodek, so se mi pred očmi že prikazovali naslovi: Ta veseli dan, ali otrok bo preživel noč v vrtcu, Spal bom lahko do jutra in še dlje, Pod svobodnim soncem.

Tudi Nina je z menoj delila to veselje in kar je morda pomembno, tudi Oskar se je zelo veselil tega dogodka. Njemu so se verjetno prikazovali sledeči naslovi: “Penica party!”, “Pižama party!”, “Večer brez omejitev party!”, “Party, party!”.

In res je bilo tako. Vsi smo se zabavali, sicer vsak po svoje, ampak včasih je treba nekaj časa preživeti narazen, da se imaš potem skupaj še bolj fino.