Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Pogovor s štirideset mesečnikom ob babychinu

Pogovor s tako starim otrokom seveda poteka ob kavi. Ok, jaz pijem kavo, Oskar pa babychino. Dajmo se za začetek ustaviti pri tem napitku, kjer skoraj dobim ošpice.

Babychino. Kot prvo sem verjetno že narobe napisal ime, a mi ni mar, ker mi gre precej na živce. To je namreč še ena od stvari, s katero lupijo nas, uboge starše, ki kupujemo ta mlečni nateg.

Ko sem prvič slišal za to besedo, se mi je takoj dvignil pritisk. A imel sem srečo. Namreč, ko je Oskar dobil svoj babychino, je dobil v skodelico malo toplega mleka, mlečno peno in sladki greh pa še kakavov posip. Mamljivo! Najbolj mamljivo pa je bilo, da je bil brezplačen. Ok, tudi če bi bila cena 50 centov, mu privoščim to doživetje, a zadnje čase gre babychino povsem v napačno smer.

Dolga zgodba na kratko. Pogosto se mi zgodi, da Oskar dobi skodelico toplega mleka in gor kanček pene. Cena? 1,20 €!

Pustimo zdaj to. Pojdimo na pogovor.

Z Oskarjem prideva v lokal, jaz bom sok, Oskar babychino (in samo upam lahko, da ne bo dobil samo malo mleka in pene).

Jaz: “Oskar, kako je bilo danes v vrtcu?

Oskar: “Vredu.

Jaz: “Kaj si pa delal?

Oskar: “Mmmm, malo sem se igral, jedel in spal.

Jaz: “A je kdo prišel na obisk, ste delali kaj posebnega?

Oskar: “Nič ni bilo.

Čeprav potem naslednji dan izvem, da jih je obiskal čebelar, da je božal kuščarja ali kaj podobnega.

Jaz: “Kaj pa si danes jedel?” – čeprav že vem, da so imeli pravo malo gurmansko doživetje

Oskar: “Kruh, mmm, marmelado, mmm, vodo … “

Jaz: “A ste šli kaj ven?”

Oskar: “Ne. Am, ja, na sprehod.”

Jaz: “A si kaj zanimivega videl na sprehodu?”

Oskar: “Ptičke, kuža, letalo.”

Na tem mestu se pogovor konča, ker Oskar vstane od mize, pri tem se babychina ni niti dotaknil in najin pogovor pusti nedokončan.

To se mi je nazadnje zgodilo v knjižnici (kjer sva klepetala brez kave) in je nenadoma odšel od mize k steni in začel iz črk sestavljati svoje ime. Takrat sem začel razmišljati, kaj če bi jaz odgovarjal na Oskarjeva vprašanja ….

Oskar: “Oči, kako je bilo danes v službi?”

Jaz: “Vredu.”

Oskar: “Kaj si pa delal?”

Jaz: “Mmmm, malo sem oblikoval, jedel in pil kavo.”

Oskar: “A je kdo prišel na obisk, ste delali kaj posebnega?”

Jaz: “Nič ni bilo.”

Oskar: “Kaj pa si danes jedel?”

Jaz: “Kavo, mmm, meso, mmm, piškote … “

Oskar: “A ste šli kaj ven?”

Jaz: “Ne. Am, ja, ko smo šli na malico.”

Oskar: “A si kaj zanimivega videl zunaj?”

Jaz: “Ptičke, sosedo, avion.”

Previous

December kot mora biti!

Next

Prav posebni prazniki ali kdo bo pojedel piškote?

2 Comments

  1. Uri

    Za babychino prvic slisim. Je pa tukajsnja lokalna posebnost “submarino” (podmornica) – kozarec ali skodelica vrocega mleka in 5cm dolg valj zapakirane cokolade s premerom nekje 1cm, ki ga odvijes in potunkas v mleko, da se pocasi raztopi.
    Tale nezainteresiranost otrok tudi mene bega, ceprav kot berem in delno lahko to potrdim na svojih dveh fantih, da je zelo odvisno od otrokovega karakterja. Iz starejsega moram vse ven vlect in je se hujsi kot tvoj. Mlajsi pa na eno vprasanje lahko pol ure ceblja in razlaga. Res pa je, da ga mora tema zanimat. Ce ga ne, bo prav tako kratek in jedrnat.

    • U, tole se pa dobro sliši. 🙂
      Ja, očitno je res odvisno od karakterja pa tudi razpoloženja. Ponavadi je tako, da ko bi se jaz pogovarjal se on noče, oz. obratno.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén