Tudi lansko leto je Oskar pomagal krasiti smrečico, a vseeno še ni bilo čutiti tistega pravega decembrskega vzdušja. Letos je povsem drugače.


Lansko leto še nismo imeli svoje smrečice, samo lučke po stanovanju, zdaj pa smo tudi mi pripravljeni na dobre tri može, tako kot se zagre. Miklavž je sicer že mimo in Oskar je bil nad njim tako očaran, da je eno uro stal na mrazu in čakal, da mu da “petko” in od njega prejme darilce.

Vrnimo se k smrečici.

Letos je Oskar prevzel pobudo pri okraševanju in prvič po dolgem času sem se počutil kot v kakšnem božičnem filmu. Manjkali so nam samo ustrezni puloverji in vse sorodstvo na kupu.

Že ves december ob vseh teh lučkah in možeh z dolgo sivo brado Oskar kar žari in pogosto se mi zdi, da mu bodo oči padle iz jamic.

Zaradi tega sem čisto navdušen in z veseljem mu razlagam, da bova božičku napisala pismo, da mu bova pripravila piškote in mleko in morda še kaj.

Kar se tiče pisma, sem mu pisal že jaz, seveda precej pozno, zato nisem prepričan, da bo tiste igrače iz Kitajske poslal pravočasno. Če se zatakne, še vedno lahko Oskarju razložim, da so božičkova darila zadržali na carini in da ni nič hudega, če pridejo februarja.

Ja, tudi jaz že nestrpno čakam darila, ker vem, da so kocke in da me čaka veliko sestavljanja. Kljub temu da vem, da paketov ne bo prinesel mož s sivo brado, temveč možakar mojih let, brez brade, pravimo mu tudi poštar.

Veselim se tudi tega, da bom “prevzel” Oskarjevo pismo in lahko pojedel vse piškote in popil mleko.

Ko sem imel jaz 5 – 6 let in sem pisal možu s sivo brado (v tistih časih je bil bolj popularen Dedek Mraz), vem, da tisti večer nisem mogel zaspati in sem taval po hiši, če se že kaj dogaja.

Če bo letos slučajno to počel Oskar in me zalotil s piškoti v ustih, mu bom razložil, da samo preverjam, da piškoti niso pokvarjeni in da bom kasneje nastavil druge.

Jaz sem torej pripravljen, pa vi? Ho, ho, ho vesele praznike, čim manj materialnih daril in čim več pristnih odnosov, vam želim!