To se sliši, kot da bi varal svojega otroka. Še huje pa je, če v ta proces vključiš svojega otroka, to pa je že mučenje. Kaj gre vse lahko narobe? Berite dalje.

Ker je bil Oskar povabljen na sovrtičkarjev rojstni dan (brez skrbi, na zabavi ni bilo več kot 50 ljudi), smo potrebovali ustrezno darilce. Če bi šel v nabavo sam, bi se hitro zataknilo. Mislim, zataknil bi se jaz. Dileme glede tega, kaj kupiti sicer ne bi bilo, a kaj ko je toliko izbire, da bi lahko ure in ure taval med policami, na koncu pa izbral nekaj za punčke, čeprav je slavljenec fant.

Zato sem sabo vzel asistenta. Najboljšega asistenta, ki pozna slavljenca in potrebe otrok starih okoli pet let, torej svojega sina. In sva šla po nakupih.

1. težava. Šla sva v največji center, z največ igračami in sladkarijami.

2. težava. Takoj, ko sva vstopila, sem vedel, da tole ne bo šlo zlahka. Asistent bo zagotovo želel vse igrače preizkusiti in kakšno obdržati tudi zase. Zato sem mu že na začetku povedal, da kupujeva darilo za prijatelja in da bo on zase lahko izbral igrače, ko bo imel rojstni dan.

Ko sem mu to povedal prvič in drugič je bilo še vse v redu.

3. težava. Asistentu nisem takoj povedal, koliko imava na voljo sredstev za nakup. Takoj je namreč zagrabil igračo, nakup katere bi pripeljal do tega, da bi bila naša družina nekaj dni lačna.

Vseeno se je moj asistent hitro kalibriral, saj je uspel najti nekaj primernih igrač (cenovno in starosti slavljenca primerno) in ko je dal vsako v košaro, mi je tudi obrazložil, zakaj je ta dobra za njegovega prijatelja.

4. težava. Premalokrat sem mu rekel, da ne kupujeva igrač zanj. Vsako igračo je vzel dvojno, eno še zase. Našel sem rešilno bilko v sladkarijah in si kupil čokoladico. Ok, tudi asistent je za dobro delo pridobil čokoladico, nekaj pa jih bo deležen tudi slavljenec.

Po samo štirih težavah nama je uspelo opraviti dober nakup. Me zanima, če bova tako uspešna, ko bova kupovala darilo za moje ženo. Bova potem skupaj tavala med policami?