Kje so tisti časi, ko sem prišel v trgovino in izrekel te čarobne besede, potem pa sem v roke dobil še toplega. Velikokrat se je zgodilo, da sem ga že na poti domov dajal v usta, a nisem se mogel upreti, ko pa je tako lepo dišal. Govorim o kruhu, da ne bo pomote.

Če bi živel, v recimo Kolumbiji, bi se zgornji uvod glasil takole:

Kje so tisti časi, ko sem prišel do svojega preprodajalca, izrekel te čarobne besede in se z rjavim paketom pod roko odpravil proti domu. Velikokrat se je zgodilo, da sem že na poti proti domu pogledal v notranjost in do doma sem bil že ves vesel in bel pod nosom.

A ker je to blog o starševstvu, je tukaj pravi uvod, kot bi ga napisal Oskar:

Kamor pogledam, vse belo. Velikokrat se zgodi, da se mu ne morem upreti in jem ledeno mrzlega, potem pa očiju predlagam, da iz njega naredi snežni grad …

Bohinjka Bela

… in jaz začnem kopati, ker se mu tudi jaz ne morem upreti. Govorim o snegu, da ne bo pomote.

Sneg imam rad, dokler ga ni na cesti, na pločniku in na mojem avtomobilu. Na živce mi gre sicer tudi takrat, ko je izjemno trd in iz njega težko delam snežne umetnije. In ravno tak je tudi letos.

Z raznimi pripomočki sem dolgo tolkel v ledeno skorjo, da bi za sina naredil zimsko bivališče. Dolga zgodba na kratko: uspelo mi je! Otrok srečen, oči tečen.

Potem pa sankanje, da bom še jaz srečen. Dokler nisva bila oba z Oskarjem do kože premočena, a Oskar je bil še vedno srečen, jaz sem bil pa zopet tečen. V dobro voljo bi me lahko spravila samo topla štruca belega kruha, ki pa je tisti dan ni bilo v bližini.