Zadnjič sem opazil, da imajo že skoraj vsi večjega, samo še Oskar in en drug fant imata majhnega, ostali pa imajo že večje. Kaj lahko naredimo glede tega?

Kupimo novega, kaj pa drugega. Govorim o nakupu otroškega kolesa, seveda. Že pred dobrim letom sem pisal o tem projektu Misija: nakup otroškega kolesa.

Večina filmov je v drugem delu slabša kot v prvem. Ali tudi mene čaka slabša druga epizoda pri nakupu kolesa? Poglejmo dalje.

Če dandanes iščeš rabljeno otroško kolo, lahko glede na bogato ponudbo izbiraš skoraj točno lokacijo prodajalca, barvo in vzorce na kolesu in pa seveda ceno. Če torej na najbolj priljubljeni spletni prodajalni v Sloveniji vtipkaš: “modro otroško kolo s tigrastim vzorcem za 40 eur, ki ga prodaja Marija iz Reševe ulice” potem ne najdeš nič. Ampak če ni treba, da kolo prodaja Marija iz Reševe ulice, in če ni potreben tigrast vzorec, potem gre lažje.

Ampak lažje pa ni prepričati Oskarja, da greva zanj pogledat novo kolo. Kako je to mogoče? Otroci imajo pa ja radi, da dobijo nove, ok rabljene stvari.

V prvi misiji je šlo torej skoraj vse narobe, a na koncu je Oskar vseeno, na kupljenem kolesu preživel obilico varnih kilometrov.

Skratka, otroka sem že 2 dni prej začel pripravljati, da greva po novo, večje kolo. Ampak to še ni vse, ker je Oskarjeva najljubša barva modra, sem mu povedal, da greva iskat modro kolo. To je bil tudi moj edini adut za uspešen nakup.

In sva šla. Bil je vroč, uradno že poletni dan, ko sva prispela na parkirišče, kjer naju je čakalo kolo. In pa seveda trenutna lastnica in trenutni uporabnik. Vsi smo nosili maske in ohranjali varnostno razdaljo, potem je samo še svizec zavil kolo v folijo in smo šli.

Ok, Oskarju je bila barva všeč (točka zame), vzorci na kolesu tudi (točka zame), splošen vtis o sedežu zadovoljiv (točka zame). Glede cene ni nič komentiral (točka zame). Vsi skupaj smo si izmenjali še nekaj besed in denarja in posel je bil opravljen.

Kmalu bo šel Oskar v vrtec z novim kolesom in potem bova z veseljem spet pogledala, kdo ima večjega.