Odgovor je povsem preprost, v tem primeru ne bi pisal tegale bloga. Kaj, pa če sem jaz še vedno jaz in samo počnem stvari kot jih počenja pet letnik?

Moj vzorčni primer bo moj sin Oskar, ki sicer še ni star 5 let (do tja mu manjka še slabe dva meseca), ampak vseeno se lahko orientiram po njem. Pa začnimo.

Sam od sebe bi se zbudil 6:30, spočit in poln energije. Amen.

Usedel bi se na kavč, nekdo bi mi nastavil najljubšo risanko in spil bi 3 deci toplega mleka. Otroci ne vedo, kaj zamujajo, ker ne pijejo kave.

Potem bi se s težavo oblekel in nekdo bi me pospremil do vrtca. Tudi sedaj se s težavo oblečem, s tem, da me zdaj nihče nikamor ne pospremi.

V vrtcu bi se s težavo preoblekel in se zapodil med svoje prijatelje, sovrtičkarje. Potem pa kruha in iger! Igral in jedel bi do onemoglosti. Tega se pa res ne bi branil, edino vse to vpitje ne vem, kako bi prenesel.

Po koncu delavnika, torej vrtca, bi me nekdo prišel iskat in me recimo peljal na sladoled. Zakaj me tudi zdaj kdo ne pride iskat in me ne pelje na kavo?

Po posladku pa igranje, kolesarjenje, sprehod, odvisno od vremena. Glede na to, kaj se z njim dogaja zadnje čase, potem samo igranje v zaprtem prostoru. Ok, to počenjam tudi sedaj.

Nato bi me nekdo stuširal, mi pripravil večerjo, mi umil zobe, mi prebral pravljico, me pokril, ugasnil luč. To pa je popolno razvajanje.

Za vikende bi imel nekoga, ki bi poskrbel za to, da se mi ves čas nekaj dogaja. Izleti, obiski, ali glede na trenutno vreme igranje različnih iger.

Pa še nekaj pomembnega. Imel bi velik vozni park, poln vozil, ki ne potrebujejo nobenega vzdrževanja, niti goriva. Je lahko še kaj lepšega?

Nič, drug teden bova s sinom zamenjala življenjski vlogi. Samo kave mu ne dam!