O tem, da otrok okrog tretjega leta starosti postane svojeglav in kaj takrat počne, bi lahko napisal vsaj dva ducata objav. O tem kako ukrotiti takšnega malčka pa niti ene. Ali pač. Berite dalje.

Poglejmo najprej najbolj običajen manever, ki ga izvaja Oskar vsako jutro. Seveda takrat, ko se najbolj mudi v vrtec.

Nina: »Oskar, daj še čevlje gor in greva.«
Oskar: »Ne!«
Jaz: »Oskar, mudi se nam v vrtec in službo.«
Oskar: »Ne, šel bi se igrat.«
Nina: »Se boš igral v vrtcu in potem ko prideš iz vrtca.«
Jaz: »A ti pomagam pri čevljih?«
Čevlje mu nastavim tik pred noge, da lahko samo smukne vanje.
Oskar: »Ne! Sam bom!«
Prime čevlje in jih pospravi pod svoj stol.

2 minuti kasneje …

Vzame čevlje in jih začne na silo tiščati na noge.
Nina: »A ti pomagam?«
Oskar: »Ne!«
Jaz: »A ti jaz pomagam?«
Oskar: »Ne!«

3 minute kasneje …

Otrok ima na sebi narobe obute čevlje.

Če bi mu v tem trenutku povedal, da ima čevlje narobe obute, bi jih sezul in vrgel neznano kam. Zato je treba ubrati drugo taktiko.

Najprej ga začnem spraševati o njegovih najljubših vozilih. Potem se sklonim k njemu, da je videti, kot da mu bom zapel čevlje, v resnici pa mu jih nežno sezujem. Čevlje potem hitro zamenjam, vmes pa pazim, da Oskar ne opazi tega manevra.

Še vedno govorim o obuvanju čevljev in ne o deaktiviranju bombe.

Ko smo ravno pri bombah. Če Oskar opazi, da mu sezuvam čevlje, me zmedeno pogleda in reče:
»Oči, kaj delaš?!« in izbruhne kot bomba.

Obuvanje čevljev pri malčku je torej lahko zelo nevarna misija. Le-ta uspe le redko, da ne bi prišlo do joka in stoka. Ker se lahko zgodi tudi slednje:

Oskar se začne obuvati, ko reče: »Oči, ti mi daj čevlje gor!«
Takrat začutim pritisk, saj ko pogledam Nino, vidim, da mi z očmi govori: »Ne deljaj tega, sam se mora obuvati.«

Možnost za zmago so torej precej klavrne. Morda bi imel več sreče, če bi napisal blog Kako ukrotiti mačka?