Otrok se v obdobju odraščanja spozna z različnimi situacijami. Ena od njih so tudi kletvice. Prej ali slej, to je dejstvo.
Včasih se mi zdi, da so otroci ves čas na preži, da čim prej poberejo kakšno neumnost od svojih staršev. Zakaj bi bilo pri besedah kaj drugače.
Seveda se tako kot vsak starš tudi sam poskušam ogniti situacijam, ki so za dvoletnika ne primerne. Sem sodijo praktično vsi naši grehi. Naj na tem mestu poudarim, da ne grešim na vseh področjih, kjer pa že, pa tega večinoma ne delam pred svojim otrokom. Poudarek je na večinoma, a vseeno kdaj kaj uide izpod nadzora.
Seveda se je težko kontrolirati, ko si razburjen, nekam se ti mudi, otrok hoče v svojo smer, takrat hitro prileti iz ust kakšna kletvica.
Ker nisem rastel v duhu slovenskih kletvic, me v stresnih situacijah ne boste slišali preklinjati “nežno”, takrat ko je treba, iz mene letijo sočne kletvice. Ko sem pred Oskarjem prvič uporabil tisto iz naslova, sem na Oskarjevem obrazu takoj videl, da si jo je lepo shranil v spomin. Vedel sem, da me bo to še teplo.
Motilo me je predvsem, če je kletvico uporabil na nepravilen način. Na primer, že na vse zgodaj zjutraj, ko mi je rekel: “oči, vstani, pida matna!”.
Ali ko je čez dan, kar tako v tri dni rekel: “sonce, pida matna!”.
Nekako sem ga poskušal podučiti, da je to grda beseda in da naj je ne uporablja. Pri sebi sem si mislil, da naj jo uporabi, če že, takrat ko je to na mestu.
Nekaj tednov po tem, ko je spoznal to besedno zvezo, jo je končno uporabil na pravem mestu.
V mestni knjižnici je bila na sporedu predstava za otroke. Čez nekaj časa je postal nemiren, kar je opazila Nina in Oskarju rekla, da zdaj odhajamo. S tem ga je hotela rešiti “trpljenja” na zanj očitno dolgočasni predstavi, a s tem se Oskar ni strinjal. Ravno v trenutku, ko je v prostoru zavladala popolna tišina, je vstal iz stola, se zadrl “pida matna!” in zapustil prizorišče. Nekateri starši so pri tem nejevoljno zmajevali z glavo, Nina pa je verjetno postala rdeča kot rak. Jaz, glavni krivec, sem se temu incidentu uspešno izognil, saj sem bil med tem na drugem koncu knjižnice in v miru bral knjigo. Tristo kosmatih!
Borko
Tole pa sm se nasmejal 🙂