Tisti, ki imate majhne otroke ali berete moj blog veste, da malčki niso skoraj nikoli osredotočeni. Tokrat je šlo med prebiranjem pravljice čez vse meje, pravzaprav izven našega planeta. Resno!

Prava “pustolovščina” se je dogajala zvečer, ko je bil na sporedu Grdi raček.

Že to, da je na sporedu ravno ta knjiga zahteva precej taktiziranja. Oskar ima tako kot verjetno večina otrok na izbiro vse Disneyeve klasike pa tudi ostalo prozo in poezijo primerno za majhne otroke.

Ko se zvečer odpravlja v posteljo, mu seveda dam na izbiro, katero pravljico bova prebrala. Ko izbere želeno knjigo, mu jo hitro pomolim pred nos, druge pa skrijem. Če tega ne naredim dovolj učinkovito, se lahko zgodita dva scenarija:

1. Oskar reče: “raje bi Pepelko … ammm … Trije prašički … ammm, vse! Oči, preberi vse knjigice!”
2. Oskar v roko vzame vse knjige in me sprašuje za vse pravljične junake, živali in rastline, ki so na teh knjigah. Ampak to se potem ponavlja v neskončnost.

Torej, tokrat mi je uspelo. V roke sem prijel pravljico Grdi raček, ampak to je šele začetek.

Oskar: “Kdo je to?”
Kljub temu da pozna že vse živali na naslovnici, mu naštejem vse živali.
Oskar: “Kakšne barve je tale račka?”
Kljub temu da pozna že vse primarne barve, mu povem za vse živali, ki so na naslovnici.
Oskar: “Kaj je to?
Pokaže na ozadje na naslovnici. Ker predvidevam, da gre za sončni vzhod, mu povem, da je to sončni vzhod.
Oskar: “Kaj je sočni hod?”
Potem se zamislim. Kako naj dve in pol leti staremu otroku na njemu razumljiv način razložim, kaj je sončni vzhod?
Nekako mi uspe, potem pa ga vprašam, ali zdaj končno začneva brati pravljico.
Oskar: “mmmmm, ja”
Uf, kakšno srečo imam, si mislim in obrnem prvo stran.
Začnem brati: “Nekoč se je na kme … ”
Oskar: “Kaj je to?”
Razložim mu, kdo vse je na sliki, kakšne barve so živali in preberem cel stavek do konca. V naslednjem stavku piše: ” … izgleda, kot bi bil iz drugega planeta.”
Oskar: “Kaj je to planet?”
Ok, povem mu, da smo mi na zemlji in da grdi raček izgleda, kot da je iz drugega planeta.
Oskar: “Kaj je to zemlja, kdo smo to mi, kdo je drug planet?”
Resno se začnem spraševati, ali ne bi bilo bolje, da bi gledala slikanico?
Očitno sem se to vprašal naglas, ker me je Oskar vprašal, kaj je to slikanica.

Raje se hitro vrnem k razlagi planetov, potem pa še hitreje obrnem list na naslednjo stran, da ga odvrnem od tega, da me vpraša, kako so zgrajeni planeti.
Seveda je na tem mestu pomembno, da povem, da me zelo veseli, da mojega otroka vse zanima, ampak bo že zvedel vse potrebno, ob svojem času.

Na naslednji strani sva spet analizirala vse živali in vsako besedo. Med tem mi je seveda Oskar razlagal, kaj vse bo na naslednji strani. Za zunanjega opazovalca sva bila verjetno videti kot dve branjevki, ki se pogovarjata o domačih živalih in planetih.

Ne vem kako, ampak kar na enkrat, sva prišla do konca pravljice, saj sem se slišal, da sem rekel: “kooonec.”
Oskar pa: “Še tukaj oči, zadi.”
Prebral sem mu torej še povzetek na zadnji strani knjige.
Oskar: “Oči, kaj pa tole?”
Prebral sem mu, katere knjige so še v tej zbirki. Kar je seveda zelo tvegano početje, saj lahko otroka ob prebiranju naslovov: Pepelka, Trnulčica, Trije prašički … zamika, da mu preberem še katero od teh knjig.
Oskar: “Kaj to piše?”
Prebral sem mu še, kdo je prevedel knjigo, katerega leta je bila izdana in ves ostali drobni tisk.
Oskar: “Kaj je ta nalepka, Oskar dal tole dol!”
Pokazal je seveda na ceno. In ker ima vse svoje meje, sem mu rekel, da mora to ostati gor. Knjigo sem hitro spravil v polico in mu začel nekaj razlagati od planetov, da preusmerim temo.

Uganete, kdo je po vsem tem kmalu zaspal?