Včasih se mi zdi, da imam jaz vse niti v svojih rokah, ampak občasno ugotovim tudi, da nimam nobene niti v svojih rokah. Ne samo na splošno v življenju, ampak tudi, kar se tiče vzgoje otroka.

Permisivna ali špartanska vzgoja, kaj izbrati?
Seveda je najbolje vzeti neko sredino, a življenje ni potica in pogosto ne vem, kje je ta sredina. Če sploh obstaja. Pravzaprav tudi pri potici ni vedno enostavno poiskati sredine.

Pri permisivni vzgoji se mi zdi, da se sploh ne ve, kdo vzgaja koga. Če gledam to pri Oskarju, potem vidim, da me hitro zavrti okoli prsta in potem sem jaz tisti, ki se igra v peskovniku, on pa sedi v lokalu in pije .. sok. Zame je del permisivne vzgoje, kadar jo uporabljam, počitek od starševstva, a vem, da se bo treba enkrat zbuditi iz tega spanca.

Če uporabim del špartanske vzgoje, ali katere druge strožje oblike vzgajanja, pa me hitro začne kakšna mamica gledati izpod čela in vem, da si v misli že prikazuje številko lokalnega CSD-ja.

Malo se tolažim tudi s tem, da gre Oskar kmalu v šolo in potem bo za vse kriv sistem in ne midva z Nino. Slaba tolažba vem, a bolje vrabec v roki kot CSD ali lasten otrok za vratom.

Prebral sem že kar nekaj literature na temo vzgoje. V teoriji mi je dokaj jasno, v praksi pa se v kočljivi situaciji začnem spraševati, kater nasvet naj tokrat uporabim, in preden se zavem, se že igram v peskovniku.