Klasično vprašanje, ki se postavlja predvsem tistim, ki smo povsem zadovoljni s tem, da imamo samo enega otroka. Moja trditev glede tega, da je dovolj imeti samo enega otroka, pa se je potrdila tudi prejšnji konec tedna.
Praznikov je konec. Pravzaprav jih je konec že nekaj časa, a kaj, ko zasedeni očka nima časa spraviti doživetij v blog objavo v normalnem času. Zato bo to objava, s katero bom obudil praznične spomine.
Za prvomajske praznike nismo šli nikamor na morje. Bedno, si morda misli kateri od bralcev, a sploh ni tako, saj smo se kot družina z majhnim otrokom izognili vsaj štirim nevšečnostim, ki te ponavadi doletijo pri takih dogodkih:
– Med prazniki je pot na morje običajno daljša, kar za pristanek na hrvaško obalo pomeni vsaj 2 uri vožnje. To pomeni, da smo ognili vsaj 35 minutnemu jokanju v avtu.
– Pakiranje. Je tukaj sploh potrebno kaj dodati?
– Sončne opekline. Že res, da jih lahko dobiš kjerkoli, a na morju se temu najtežje izogneš, saj meni se ne uspe.
– Stroški. Nekaj vrstic višje sem omenjal hrvaško obalo, vsi vemo, kaj to pomeni.
Že res, da je to za marsikoga lahko slaba tolažba, a mi smo se imeli tudi brez morja fino.
Nina je predlagala, da si že predpraznični četrtek vzamem dopust in s tem še podaljšam naše druženje na več kot teden dni. Oskar je tisti dan sicer odšel v vrtec, midva pa sva si privoščila nekaj ur samo zase. Bilo je čudovito. Ugotovila sva, da se znava še pogovarjati in spet sem občutil, kako je če lahko piješ toplo kavo. Zadnje čase mi sicer uspe, da si kavo skuham, a preden naredim drug požirek, je le-ta že mrzla, saj me ravno takrat ponavadi Oskar potrebuje, da mu pomagam pri opravilih, ki jih sicer zmore sam.
Po četrtku je sledil petek – misel na kavo v meni očitno zbudi modreca, da uspem natuhtati kaj takega. Skratka petek je bil praznični dan, in ker je bilo vreme primerno, smo se odpravili na kolesarsko popotovanje. Moram poudariti, da smo ravno pred kratkim kupili kolesa za naju z Nino in da je vožnja v sedežu za Oskarja nova izkušnja. Ko torej govorim o kolesarskem popotovanju mislim na vožnjo po ulicah Kranja, vmes pa zaslužen sladoled in ostale dobrote, da se nagradimo za težko prekolesarjene metre.
Da ne bo ta objava predolga, lahko povem, da smo tudi ostale praznične dni preživeli zabavno, saj so se na našem urniku znašli piknik, druženje s prijatelji v prestolnici pa tudi profesionalno fotografiranje, o katerem boste več izvedeli v eni od prihodnjih objav.
Verjetno je shujševalnih metod že toliko, kot je odvečnih kilogramov. Nekatere so učinkovite, druge malo manj, tretje pa sploh ne. Pri nekaterih se je treba siliti z neužitno hrano, početi nerazumne stvari ali kako drugače kaznovati svoje telo. O metodi, ki jo bom opisal danes, ste morda že prebrali na spletu, kakorkoli zadeva preverjeno deluje!
Zakaj plačevati vstopnine za razne zabaviščne parke, ko ga imaš lahko kar doma? Pogosto se nam namreč zgodi, da smo plačali kakšno vstopnino, potem pa se je Oskar raje ukvarjal s stvarmi, ki jih imamo tudi doma in se na njih nabira prah. Enako je tudi z igračami. Oskar se raje igra s škatlami kot z njihovo vsebino. Pravzaprav je moj sin maček.
Uh, kako čas beži, že dva tedna sta mimo, jaz pa še vedno nisem napisal nove objave. Moji zvesti bralci / oboževalci mi redno pišejo (spet sanja svinja o koruzi), kdaj bodo lahko spet prebirali moje besede.
Težko sicer govorim o množini, a mislim, da nisem edini, ki se je v teh zimskih dneh znašel v tej situaciji. Ker moj blog ne pokriva tematik o koncu sveta, ne govorim o zombijih, ki si želijo sveže človeško meso, temveč o tistih, ki si želimo spanca.
Igrače od 3 do 8 leta starosti? Ta starostna meja nas ne zanima. Igramo se z vsem, kar nam pride pod roke, seveda pa pazimo, da v usta ne damo kaj, kar bi se nam lahko zataknilo v grlu. Zakaj govorim v množini? Pravzaprav bi moral v dvojini, saj sva midva z Oskarjem tista, ki morava paziti pri teh stvareh.
Televizijsko nastopanje in jaz. Za nekatere zgodba o uspehu zame pa prej drama v treh delih: prišel, nekaj malega povedal, nič slišal. Kaj vse se je še dogajalo pa v nadaljevanju.
Danes zjutraj sem si (spet) umil zobe z Oskarjevo zobno pasto. Bil sem vsaj toliko priseben, da sem uporabil svojo ščetko. Bravo zame. Sem pa opazil, da včasih tudi pri drugih opravilih uporabljam Oskarjeve stvari in ponavljam njegove navade.
Zadnjih 8 dni se je vse vrtelo okoli noric, ki jih je dobil Oskar. Poleg tega, da je bila to glavna tema pogovorov, sva se tudi midva z Nino morala prilagoditi tej nadlogi. Nič posebnega, boste rekli, to se pač naredi vedno, ko otrok zboli, a morda je bilo tokrat nekoliko drugače. Vas zanima, kako smo to situacijo združili še z druženjem?