Pa smo spet tam. Dvajseta faza, šesti val, četrto zaprtje, tretji živčni zlom in tako naprej. Človek bi se lahko tega že navadil, pa se ne. Vseeno pa smo se naučili marsikaj novega.

Organizacija nam že kar gre. Kdo bo delal od doma, kdo ne, to se z Nino uspeva uskladiti. Kaj se bo Oskar igral 8 ur, vsak dan, med tem, ko eden od staršev dela. To pa je malo težje.

Dolgčas pri otrocih je dober. Tako pravijo. Ni pa najboljši, ko ti delaš, otrok pa se zraven zvija po tleh, se slini po parketu in spušča zvoke, da misliš, da ima božjastni napad. Vbistvu gre samo za napad dolgčasa.

Kako pozdraviti takšen napad?

S še več dolgčasa. Skratka, ni nam potrebno narediti nič. Otroka pustimo, da se do konca preslini in da se zvije v presto. Potem počakamo, da se izvije iz preste in da odplava ven iz svoje sline.

V takih trenutkih se seveda vprašaš, ali imaš otroka ali polža, ali kaj drugega. Ni pomembno, pomembno je, da lahko v miru delaš.

Ko otrok vidi, da v miru delaš, začnejo delovati njegovi možgani. Z očmi začne skenirati prostor in vedno samo upam, da ne bo iz njegovih ust priletelo kaj takšnega:

“Oči, a se lahko igram z noži?”

“Oči, ali lahko popravljam vtičnice?”

“Oči, a se greva igrati?”

Pri takih vprašanjih bi se tudi jaz najraje spremenil v polža, da mi ne bi bilo treba odgovarjati. In zato, ker moram v miru delati otroka pustim, da se sam znajde.

Ker trenutno delava v istem prostoru, lahko vidim, da nekaj brska po omarah. Kljub tišini v njegovem kotu sobe sem miren, ker ga imam na očeh.

10 minut meditacijske tišine, potem pa:

“Oči, a se greva igrat?”

Pa smo spet tam.

Rečem mu, da naj gre v svojo sobo pogledat, če ima kakšne zanimive igrače, da se bo lahko igral naslednjih 5 ur.

In se odplazi do sobe kot polž.

Zdaj samo čakam, da se še v sobi zvije v presto in začne spuščati ne tako polžje glasove.