Ne vem, ali sem res že toliko star, da so vsi pomrli, ali je kaj narobe z glasbo, ki jo poslušam. Glede na to, da poslušam gangsterski rap, potem je odgovor skoraj na dlani, ampak ne poslušam samo te zvrsti.

Ostanimo za trenutek še pri temnopoltih. V mojem avtu je to kar pogosta glasba, in občasno ob kakšni pesmi Oskar reče, da mu je všeč in da naj dam bolj naglas. Moje srce zaigra, ko mu povem, da je to 2pac, vendar je žal že umrl.

Potem seveda sledi obilica vprašanj in med vožnjo mu težko razlagam, kakšne bitke so včasih potekale med vzhodno in zahodno obalo na področju gangsterske rap glasbe.

Pred nekaj dnevi pa je Nina Oskarju predstavila Michaela Jacksona. Glasba ga sprva niti ni tako fascinirala, ko pa je videl njegov video spot, se je vse spremenilo. Katerega? Niti ni pomembno, ker so skoraj vsi nekaj posebnega. Na koncu smo vi sedeli pred televizijo z napol odprtimi usti in opazovali elastičnost kralja popa.

Od vse te zabave so tudi mene zasrbele pete in v polomljenem “moonwalku” sem oddrsal na stranišče.

Med tem pa je Nina že razlagala Oskarju, da je tudi Michael Jackson že mrtev. Le kaj si mora misliti otrok, ko pa so priljubljeni izvajalci njegovih staršev že mrtvi? Pa niti še nismo prišli do Nirvane ali Whitney Houston. Nina je bolj za Nirvano in jaz za Whitney, da ne bo pomote. Rad imam namreč to ravnovesje, da mi najprej Whitney zapoje čudovito pesmico, v naslednjem hipu pa se razjarjeni raper dere, kako ima vseh in vsega dovolj. Pravi Jin in Jang.

Drugače pa, kot zanimivost Oskar najraje posluša Adele. K sreči je ona še živa.