Pogosta tema mladih staršev in tudi na svojem blogu sploh v zadnjem obdobju veliko pišem o tem. Morda pa je to zadnja objava na to temo?

Da ne bo prevelike zmede, bom začel kar z jutrom. Oskar se namreč zadnji teden ali dva zbudi s popolnoma suho pleničko. Potem popije mleko in gre na stranišče lulati. Poezija. No, do poezije še malo manjka, ko bo spal še kakšno uro dlje, bom prepeval vesele pesmi. A ostanimo pri lulanju.

Med tednom, ko je v vrtcu ne vem, kaj se dogaja, vem pa, da ko pride iz vrtca, je brez plenice. Z Nino ga potem ves čas panično sprašujeva, če ga kaj lulati, morebiti celo kakati.

Panika nastopi predvsem, ko pridemo na kakšne lokacije, kjer ga vedno »nažene«. Takrat ga ves čas gledam v obraz, če postaja kaj rdeč.

Včasih se zgodi, da gremo v kakšen lokal z igračami. Ko pobira kakšno težjo igračo, se pri tem seveda napreza. Ko ga vidim rdečega v obraz, se hitro dvignem od mize in se prek celega lokala zaderem: »Ali te tišči kakat?!«. S časoma sem spoznal, da je bolje, da vprašam: »Oskar, ali te tišči kaj kakat?!«

Kakanje imamo torej pod kontrolo. Za zdaj. Pri lulanju je nekoliko drugače. Včasih se zgodi, da pride k meni in mi pove, da bi šel lulati. Ves vesel ga pospremim na stranišče, potem pa ugotovim, da je že lulal. Vseeno ga posadim na stranišče, kjer še enkrat lula, kot da se ni nič zgodilo.

Kakorkoli. Otrok se počasi odvaja od plenic. Pri tem imajo veliko zaslugo tudi vzgojiteljice v vrtcu in seveda družinski člani razen mene. Priznam namreč, da če bi jaz delal na tem projektu, bi ga do poletja imel v plenicah, potem pa ga bi pustil, da gol skače okoli in lula, kot mu srce poželi. Kolikokrat v življenju pa bo imel to možnost?