Ko otrok pride do svojega tretjega leta, se precej stvari spremeni. Če ne drugega, moramo starši plačevati dražje vstopnine, zakaj je temu tako?
Če pogledate naslovno sliko te objave, potem se zdi življenje triletnika precej težko in polno obveznosti (o katerih bom več povedal nekoliko kasneje). Vse to breme je treba utapljati v toplem mleku, ki ga Oskar še vedno rad pije, čeprav sem mislil, da se bo do tretjega leta to končalo.
A vse ni tako črno-belo. Biti star vsaj tri leta pomeni tudi določeno svobodo. Veliko igrač in raznih predmetov vsebuje opozorilo: “Ni primerno za mlajše od tretjega leta starosti.” Po tej magični meji pa se lahko otrok igra s popolnoma novim spektrom igrač in to še ni vse, hrani se lahko z bomboni, lizikami in ostalimi sladkarijami, ki so zdaj za otroka očitno čisto primerne.
In ravno tukaj se pojavijo te obveznosti. Otrok mora zdaj postati bolj odgovoren, namreč ne sme se zadaviti z bomboni, lizikami in majhnimi igračami.
Glede na to, da se še sam včasih skoraj zadavim (s hrano, ne z igračami), potem bom še nekaj let pozoren, kaj in kako se Oskar hrani.
Ko pomislim, ali je Oskar zdaj kaj drugačen, kot je bil recimo nekaj mesecev nazaj, ko je bil še dvoletnik. Neke bistvene razlike ne opazim, če seveda odštejem gibalni, motorični in govorni razvoj.
No, vseeno pa je ena stvar, ki se je močno spremenila.
Pri treh letih se je odprl nov spekter vprašanj, ki je značilen za to starostno obdobje. Pravzaprav je vprašanje samo eno: “Zakaj?”. Vse, kar naš triletnik vidi in česar se dotakne, se spremeni v “Zakaj?”. Tisti, ki imate triletnika verjetno veste, o čem govorim. Občutek imam, da to vprašanje slišim vsaj 44x na dan in še zdaj mi brni v glavi:
“Zakaj pišem to blog objavo?”
“Zakaj sem lačen, čeprav sem ravnokar jedel?”
“Zakaj se pogovarjam sam s seboj?”
To so sicer moji “zakaj”, a verjetno se v Oskarjevi glavi dogaja nekaj podobnega.
Pravkar se sprašujem, ali je otrok pri treh letih še spada v kategorijo “malček” ali je to zdaj kategorija “zakajček”?
Uri
Hudomušna objava!
Jaz imam dva fanta (4 in 6) in kar nekaj igrač (da video iger in risank niti ne omenjam) imata in sta imela v mlajših letih, ki “uradno” niso (bile) primerne za njuno starost. Po moji izkušnji so vse te označbe neko splošno vodilo, ki prav pridejo predvsem tistim, ki otroka ne poznajo dobro (sorodniki, znanci, prijatelji) in bi mu radi kupili darilo brez konkretnega predloga ali želje staršev. Starši namreč najbolje poznamo svoje otroke in kaj je za posameznika primerno glede na osebnost, razvoj in izkušnje s podobnimi igračami. Kadar nisi prepričan in te prežema nelagodje ob misli pustiti otroka samega z neko igračo, mu daš priložnost pod nadzorom in primerno ukrepaš glede na rezultate. Včasih 6 mesecev predstavlja veliko razliko, spet drugič po parih poskusih ugotoviš, da pač tale ni za glasbila, ker v vsakem hitro vidi orožje. Karikiram za boljšo ilustracijo.
Skratka, kadar otrok pokaže zanimanje za nekaj, menim da mu je treba dat priložnost.
Fotr
Se popolnoma strinjam. 🙂