Resno? Kaj je s temi igračami? Vedno ista zgodba. Zakaj sploh delajo igrače za mlajše od tretjega leta starosti? Seveda je bolje, da se otrok igra z igračami, kot pa s plastičnimi vrečkami, ampak se ne.
Že od poletja 2018 se sprašujem, kaj je smisel naslednjega rituala. Ne glede na to, ali pride iz spalnice, kopalnice ali sprehoda, ko Oskar pride v dnevno sobo, najprej vse svoje igrače strese na svojo igralno podlogo. Sliši se nedolžno, a to pomeni goro kock, 34 avtomobilčkov in tovornjakov, knjige in ostale zadevščine.
V naslednjih sekundah se lahko zgodita samo dva scenarija:
- Ko so vse igrače na tleh, Oskar pride v kuhinjo in vpraša, kaj naj dela.
- Vpraša, kje je moder tovornjak / poštarski tovornjak / njegova muca (plišasta)?
V primeru, da sledi prvi scenariji, mu nekdo od naju z Nino razloži, da je ravnokar stresel kup igrač in da z njimi lahko dela, kar si želi, na primer, lahko se z njimi igra.
Oskar seveda nad tem ni navdušen in raje začne odpirati hladilnik, balkonska vrata ali katera druga vrata, ki v tistem trenutku sploh niso pomembna.
Če se zgodi drug scenarij, potem seveda želi, da mu nekdo pomaga poiskati želeno igračo. Če nekdo od naju z Nino noče sodelovati pri tem projektu, potem so posledice iste kot pri prvem scenariju. Igrače gor ali dol, raje odpirajmo vrata.
Obstaja še tretji scenarij. Zdaj bom pa risal / se igral s plastelinom / gledal risanke. Sliši se obetavno, ampak tudi risanje traja samo nekaj sekund, priprava na igro s plastelinom 5 minut, sama igra 1 minuto in pospravljanje 10 minut. Neobetavno. Edina stvar, ki lahko traja, so risanke.
Poglejmo pet prednosti, ki jih prinaša gledanje risank:
- otrok pri miru sedi na kavču,
- oče lahko sedi zraven na kavču,
- oče v miru zraven bere svojo knjigo,
- oče v miru pije svojo kavo (ta prednost šteje dve točki).
Ampak. Vedno je nek ampak. Gledanju televizije se čim bolj izogibamo in se, če je le možno držimo tega, da risank ni več kot 20 minut na dan. Toliko, da malo preberem in spijem kavo. Kaj več si lahko sploh želim?
Kaj je torej s tem igračami? Vsi bi jih imeli čim več, na koncu pa se z njimi igramo samo starši, no vsaj jaz se. Dokler ne pride orkan Oskar in podre mojo kmetijo z domačimi živalmi in dinozavri.
Leave a Reply