Da sem se spomnil to modrost sem potreboval tri dni. S tem ne mislim povedati, da sem potreboval toliko časa, da sem ugotovil, da iz majhnega raste veliko, pač pa nekaj drugega.

Na televiziji sem nekaj dni nazaj gledal oddajo, ki je prikazovala, kako v različnih plemenih otroke pripravijo na življenje, kako fantje preko različnih obredov postanejo moški. Najbolj se mi je vtisnil primer plemena iz amazonskega pragozda. Tam starešine ulovijo več sto mravelj, ki imajo najmočnejši pik na svetu. Menda je pik ene take mravlje močan kot pik 20 čebel.

Starešine ulovljene mravlje omrtvičijo, potem pa jih všijejo v rokavice, tako da so žela obrnjena na notranjo stran rokavic. Tako nastaneta dve rokavici, kjer ima vsaka na notranji strani več sto žel z izjemno močnim strupom.

Mravlje se čez nekaj časa zbudijo in že jih čaka prva »žrtev«. Starešine pripeljejo prvega dečka, starega devet let, ki bo moral deset minut nositi te rokavice. Ko dečku nataknejo rokavice ga mravlje takoj začnejo pikati, deček pa se zvija in joče od bolečin.

Po desetih minutah mu odstranijo rokavice, roke pa mu takoj pomočijo v nek blažilni gel in še ves dan mu nanašajo kremo, ki vsaj nekoliko ublaži bolečino. Postopek z mravljami čez nekaj dni ponovijo. Ko fant zaključi s tem obredom je po nekaj dneh že čisto v redu in nima nikakršnih trajnih posledic. Pravzaprav jih ima, saj je strup mravelj okrepil njegov imunski sistem, verjetno pa se je precej dvignil tudi njegov prag bolečin.

A ta posnetek mi je vseeno dal misliti. Predvsem to, kako smo tukaj v naši družbi vsi vedno na trnih, kaj se bo zgodilo z našim otrokom. Na nek način v našem okolju nanj preži več nevarnosti, kot na otroka v džungli, a vseeno se mi zdi, da otroci potrebujejo manj zavijanja v vato.

Kot lahko vidite na sliki objave, je Oskar obdan z bučami. Seveda sem pomislil na to, da bodo vse buče padle na Oskarja in bo nastal vik in krik. Če bi se to dogajalo v tistem amazonskem pragozdu, bi verjetno upal, da bo Oskar zlezel med vse tiste buče in da ga bodo pičile različne žuželke.

To neskončno ujčkanje se pokaže predvsem v kasnejših letih. Če gledam po sebi, se mi zdi, da so me v otroštvu ves čas prekomerno oblačili, saj sem zdaj, v zrelih letih ves čas premražen. Še sredi poletja včasih razmišljam, ali naj raje naročim toplo pivo, da me ne bo zeblo.

Kakorkoli, otrok v vsakem primeru zraste (pustimo ob strani nesreče), odvisno je le, kako ga pripravimo na življenje. Menim, da je amazonski deček trenutno bolje pripravljen, a je treba upoštevati dejstvo, da je dobrih šest let starejši od Oskarja.

Vseeno ste lahko brez skrbi, Oskarju ne po potrebno opraviti nobenega testa z rokavicami polnim živali ali kaj podobnega. Ko mi bo sam skuhal kavo, bo po mojem že precej pripravljen na življenje. Pa ne zato, da ti kava pomaga pri življenjskem razvoju, ampak tistih nevarnih mravelj pa res ne bi rad nabiral.