Pravzaprav je v novem vrtcu že več kot en mesec. In kako doživljam to spremembo? Kaj pa Nina? In seveda Oskar? Vem, da bi v tem primeru moral na prvo mesto postaviti otroka, ampak ker je to moj blog, bom najprej sebe.

Tale slika samo poudarja, kako se trenutno počutim glede vrtca – milina. A pojdimo lepo po vrsti.

Že takoj po novo letu sem bil vedno bolj na trnih. Selitev Oskarja v drug vrtec je bil namreč takrat še zadnji košček mozaika selitve naše družine in večine aktivnosti v novo občino. Zato sem bil seveda na trnih že pol leta prej.

Vsakič, ko smo šli z Oskarjem mimo vrtca, na sprehod, sva mu z Nino na miren način povedala, da bo tam njegov novi svet zabave in otroškega razvrata. V meni je sicer vse vrelo: kako ga bodo sprejeli, kako bo on sprejel druge, kaj bodo rekli, kaj bo rekel on … 23 novih otrok in dve novi vzgojiteljici. Kaj gre lahko narobe?

Vse to sem se spraševal naslednja pol leta, za dodatek pa sem urejal še birokratske zadeve, kar ste lahko že prebrali v objavi Kretenizmi in nov vrtec pa verjetno še kje.

Zavrtimo zgodbo naprej, na ta teden.

Jaz sem pomirjen, ker Oskar uživa in po imenih že pozna nekaj otrok. Simpatično se mi zdi, da ko ga zjutraj pripeljem v garderobo, ga nove prijateljice že pozdravljajo in kličejo po imenu. Mene njihove mamice sicer še ne kličejo po imenu, ampak verjetno zato, ker imam masko.

Vsak dan me tudi pričaka simpatično e-sporočilo, kjer piše, kaj so delali tisti dan, tako da lahko potem izprašam Oskarja, kaj so počeli in tako preverim, če je bil v isti skupini.

Nina se seveda od novega leta naprej ni obremenjevala tako kot jaz. Domnevam, da bolje pozna svojega sina kot jaz in je vedela, da se bo povsem dobro vklopil in da bo tudi meni nekako šlo.

Saj tudi mene ni preveč skrbelo glede vklopa, bolj to, da ga ne bom pripeljal v pravo skupino.

Konec dober, vse dobro. Vsi trije lahko brez skrbi zakorakamo v pol drugi mesec. Karantene na tem mestu ne bi omenjal.