Tri tedne nazaj sem pisal o tem, kako pretentati malčka. Pravzaprav je to metanje peska v oči, saj se mi zdi, da je v večini primerov on tisti, ki pretenta mene.
Category: malček Page 6 of 9
Otrok star eno leto.
Tole, kar vidite na sliki, je današnji primer, kako sem pretental Oskarja. Med vsem tem neredom je moja skodelica z zajtrkom, okrog nje pa so same igrače. Zakaj tukaj govorim o tem, da sem kogarkoli pretental? Pojdimo lepo po vrsti.
Davnega februarja 2016 sem v objavi Gnezdo – 6 korakov do nepopolnega bivališča 1. in 2. del pisal o tem, kako se bo naš dom spremenil po tem, ko se nam pridruži še Oskar. Seveda so se vse stvari, ki sem jih napisal v teh dveh objavah uresničile.
Ja, v tokratni objavi se bo veliko dogajalo, predvsem v drugem delu bodo omenjene stvari, ki niso najbolj primerne za branje, če se zraven ravno prehranjujete.
Odkar imajo naši telefoni fotoaparate, smo skoraj vsi postali fotografi. Ko dobimo otroke, postanemo na področju fotografiranja še bolj aktivni. Ujeti namreč želimo vsak trenutek otrokovega vsakdana. Sam spadam med tiste, ki jim to večinoma ne uspe. Zato sem pripravil kratek »vodič«, kako vam morda lahko uspe.
Ja, saj vem, kaj boste rekli. Oh, še en starš, ki poveličuje svojega otroka, čeprav je čisto povprečen. A s tem, ko rečem, da je veliki um mislim predvsem to, da je takšen v primerjavi z mano. Zakaj tako mislim?
Klasično vprašanje, ki se postavlja predvsem tistim, ki smo povsem zadovoljni s tem, da imamo samo enega otroka. Moja trditev glede tega, da je dovolj imeti samo enega otroka, pa se je potrdila tudi prejšnji konec tedna.
Praznikov je konec. Pravzaprav jih je konec že nekaj časa, a kaj, ko zasedeni očka nima časa spraviti doživetij v blog objavo v normalnem času. Zato bo to objava, s katero bom obudil praznične spomine.
Za prvomajske praznike nismo šli nikamor na morje. Bedno, si morda misli kateri od bralcev, a sploh ni tako, saj smo se kot družina z majhnim otrokom izognili vsaj štirim nevšečnostim, ki te ponavadi doletijo pri takih dogodkih:
– Med prazniki je pot na morje običajno daljša, kar za pristanek na hrvaško obalo pomeni vsaj 2 uri vožnje. To pomeni, da smo ognili vsaj 35 minutnemu jokanju v avtu.
– Pakiranje. Je tukaj sploh potrebno kaj dodati?
– Sončne opekline. Že res, da jih lahko dobiš kjerkoli, a na morju se temu najtežje izogneš, saj meni se ne uspe.
– Stroški. Nekaj vrstic višje sem omenjal hrvaško obalo, vsi vemo, kaj to pomeni.
Že res, da je to za marsikoga lahko slaba tolažba, a mi smo se imeli tudi brez morja fino.
Nina je predlagala, da si že predpraznični četrtek vzamem dopust in s tem še podaljšam naše druženje na več kot teden dni. Oskar je tisti dan sicer odšel v vrtec, midva pa sva si privoščila nekaj ur samo zase. Bilo je čudovito. Ugotovila sva, da se znava še pogovarjati in spet sem občutil, kako je če lahko piješ toplo kavo. Zadnje čase mi sicer uspe, da si kavo skuham, a preden naredim drug požirek, je le-ta že mrzla, saj me ravno takrat ponavadi Oskar potrebuje, da mu pomagam pri opravilih, ki jih sicer zmore sam.
Po četrtku je sledil petek – misel na kavo v meni očitno zbudi modreca, da uspem natuhtati kaj takega. Skratka petek je bil praznični dan, in ker je bilo vreme primerno, smo se odpravili na kolesarsko popotovanje. Moram poudariti, da smo ravno pred kratkim kupili kolesa za naju z Nino in da je vožnja v sedežu za Oskarja nova izkušnja. Ko torej govorim o kolesarskem popotovanju mislim na vožnjo po ulicah Kranja, vmes pa zaslužen sladoled in ostale dobrote, da se nagradimo za težko prekolesarjene metre.
Da ne bo ta objava predolga, lahko povem, da smo tudi ostale praznične dni preživeli zabavno, saj so se na našem urniku znašli piknik, druženje s prijatelji v prestolnici pa tudi profesionalno fotografiranje, o katerem boste več izvedeli v eni od prihodnjih objav.
Verjetno je shujševalnih metod že toliko, kot je odvečnih kilogramov. Nekatere so učinkovite, druge malo manj, tretje pa sploh ne. Pri nekaterih se je treba siliti z neužitno hrano, početi nerazumne stvari ali kako drugače kaznovati svoje telo. O metodi, ki jo bom opisal danes, ste morda že prebrali na spletu, kakorkoli zadeva preverjeno deluje!
Zakaj plačevati vstopnine za razne zabaviščne parke, ko ga imaš lahko kar doma? Pogosto se nam namreč zgodi, da smo plačali kakšno vstopnino, potem pa se je Oskar raje ukvarjal s stvarmi, ki jih imamo tudi doma in se na njih nabira prah. Enako je tudi z igračami. Oskar se raje igra s škatlami kot z njihovo vsebino. Pravzaprav je moj sin maček.