Če imate tudi vi majhne otroke, ali berete moj blog, potem že veste, da izlet z otrokom nikoli uspe tako kot si zaželiš. A morda je v 35. poskusu le uspelo. Se je zgodilo nekaj, kar si zasluži nepozabno objavo?

Preden je bilo kretensko, oprostite karantensko kriznih ukrepov dokončno konec, je bilo potrebno še nekaj prilagajanja. Recimo otroka smo morali iskati v vrtec do 15. ure, zato je bilo vsak dan potrebno organizirati zabavno popoldne. Ker je Nina še delala, sva se en dan morala z Oskarjem zabavati sama.

Načrt je bil sledeč: Oskarja ob 15h poberem v vrtcu. Poiščeva ustrezno pekarno (vsaka ni ok, ker otrok še ne sme v trgovino, jaz pa sem seveda nekam založil masko) in nakupiva jedačo in pijačo. Nato se odpeljeva do najbližjega jezera. Tam nakrmiva race, labode, ribe in sebe. Oskar se igra, jaz pa uživam v popoldanskem dremežu na soncu. Odpeljeva se domov. Večerja, umiti in spati.

Konec objave. In potem svizec zavije čokolado v folijo. Vrnimo se na 15h.

Otroka poberem v vrtcu. V pekarni, kjer je možen nakup s ceste, brez zaščitne opreme, imajo samo še slanike in vodo v plastenki. Računal sem sicer na malo več gurmanskega razvajanja, a tudi kruh in voda bosta zadostovala.

Prideva na cilj tako da se lahko popoln izlet začne. Poiščeva klopco in mesto, kjer Oskar lahko v miru meče kamne v vodo. Idealno.

A Oskar je imel drugačne načrte. Dnevna misija: ribič.

Nekje je našel dolgo rogovilo. Z njo je iz vode vlekel manjše veje, ki so predstavljale ribe. Vse skupaj se sliši odlično, češ, otrok se igra, ti pa lahko v miru malicaš na klopci. Problem je v tem, da je Oskar ves čas stal 22 cm od roba, ki ga je ločil do padca v mrzlo jezero. Zato sem ves čas v glavi premleval, kako hitro lahko mokrega otroka odnesem do avta, v kaj naj ga preoblečem …

A k sreči Oskar ni padel v vodo, sem pa imel ves čas povišan pritisk. Ker je telo ves čas delalo na visokih obratih, sem seveda pojedel skoraj ves kruh.

Prišle so račke in labodi. Oskar: “Oči, kje je kruh??”

Dolga zgodba na kratko – perjad je ostala lačna.

Dajmo se še malo pogovarjati o vremenu. Kljub temu da se je maj že bližal koncu, je bilo vreme povsem aprilsko. Med tem, ko sem jedel kruh, sem se petkrat preoblekel, zraven pa sem se spraševal, ali naj Oskarja tudi oblečem, ali naj kakšen kos oblačil prihranim, če slučajno pade v vodo.

Na koncu sta bila od oddiha to samo dva d-ja, ker sva bila ravno v Preddvoru. Ta teden greva spet, upam da dobiva vsaj makovko.