Se sprašujete, zakaj hudiča omenjam Božička sredi pomladi? Ta misel »Božiček ne obstaja« se verjetno podi Oskarju po glavi. Zakaj? Berite dalje …

Najprej naj povem, da Oskarju še nismo razkrili te velike skrivnosti, ampak verjetno se je včeraj dopoldne počutil prav tako, kot bi mu »uničili« to veselje. Dovolj filozofiranja, za kaj pravzaprav gre?

Torej včeraj je šel Oskar prvič po več kot dveh mesecih v vrtec, in ko sem ga oddal v igralnico, je imel na obrazu izraz podoben tistemu, ko otroku uničiš sanje in mu poveš, da Božiček ne obstaja.

Oskar je ves čas karantene omenjal, da komaj čaka, da zopet vidi prijatelje iz vrtca. In v ponedeljek zjutraj je bil srečen kot otrok (no, saj je otrok). A zataknilo se je pri tem, da ko sem ga oddal v igralnico, je bil tam sam, in ko sem odhajal, mi je namenil žalosten pogled.

A upanje umira zadnje, saj sem računal, da bo vseeno prišel kateri od njegovih prijateljev in obstoj Božička se zopet lahko potrdi. A vrnimo se nekoliko nazaj.

Ko se je vrtec začel, je Oskar seveda protestiral, da noče med ostale malčke. In ko je bil čas za domov, je rekel, da ne gre domov, sploh kadar sem ga prišel jaz iskat.

Enako je bilo s kolesom (ja spet omenjam kolo). Najprej ga ni hotel niti pogledati, zdaj bi šel z njim tudi pod tuš. Seveda, če mu jaz predlagam, da greva s kolesom, bi šel on kakopak peš.

A nekaj drži kot pribito, oba imava rada vrtec. Razen takrat, ko je v njem sam.