Prvi obisk pri zdravniku sem zamudil, sem pa lahko sodeloval pri drugem obisku, kjer je naš mali fant dobil tudi cepiva, ki jih menda prejme vsak trimesečnik. A pojdimo lepo po vrsti.

Bilo je hladno, a lepo jutro, zato smo se odločili, no midva z Nino sva se odločila, da gremo k zdravniku kar peš, z vozičkom. Čakalo nas je dolgo popotovanje na drug konec Kranja. Oskar je bil ves čas miren in priden, kot da bi upal, da zato ne bo dobil dveh injekcij.

Še pravočasno smo prišli do ordinacije. Voziček sem uspešno parkiral med ostale vozičke in pri tem pazil, da kakšnega ne opraskam, saj nimamo urejenega kasko zavarovanja.

Ordinacija je bila skoraj prazna, zato sva z Nino upala, da bo vse potekalo hitro in brez problemov. Hitro je res potekalo, a brez problemov ni šlo. No, edini, ki je imel probleme, je bil Oskar. Do samega zbadanja z injekcijami je bilo še dokaj daleč, a njegova šobica se je hitro začela kriviti navzdol, kar je pomenilo, da jok ni več daleč.

Najprej je prišlo na vrsto cepivo, ki ga je fant dobil po kapljicah v usta. Že to mu ni bilo všeč, ko pa mu je sestra zabodla injekcijo v eno nožico, je zajokal, da so nekoliko zafrfotala vsa okna na ambulanti. Ne dolgo za tem je bila na vrsti še druga nožica in ob tem joku se je začasno delno poškodoval marsikateri sluhovod.

Ne glede na trpljenje smo na koncu vsi preživeli. Nina je Oskarja lepo pomirila, jaz sem medtem odparkiral naš voziček in že smo bili nazaj na svežem zraku. Midva z Nino sva se nagradila s skodelico kave, Oskar pa je celo dopoldne v spanju premišljeval ali naj se naslov njegove bodoče knjige glasi Trpljenje mladega Oskarja ali 50 odtenkov cepljenja.