Lansko leto sva z Nino praznovala novo leto z dojenčkom, letos ga bova z malčkom. Bo tokrat kaj drugače kot lani? Ne. To bi bila torej lahko najkrajša blog objava, a vseeno je zaznati določene spremembe, ki so vredne omembe.
Najprej zavrtimo čas malo nazaj. Kako je potekalo naše prvo skupno novo leto? Za Oskarja to ni bil nič bolj poseben dan. Za večerjo je dobil svojo običajno dozo mleka. Razliko je predstavljal le hrup iz okolice, saj so nekateri že veselo preskušali svoje pirotehnične pripomočke. Oskarjevo jedilnico/ spalnico so torej krasile pisane sence raket in bobnenje petard in ostalega razstreliva.
Kar se tiče zvočnih in svetlobnih učinkov letos ne pričakujem drugačne kulise. Bil bi seveda pozitivno presenečen, če bi vsaj 20 % metalcev petard srečala pamet in bi jih nehali metati. To bi bila pravzaprav moja praznična želja. Včasih sem si želel čim več potic, šunke in zrezkov. Letos pa si želim predvsem čim manj pokanja. Verjetno se s s tem strinja večina, vas bralcev in hišnih ljubljenčkov.
Ker je Oskar še majhen fant in ne razume popolnoma čara raket, ga ne bomo mučili s ponočevanjem, da bi lahko opazoval dinamično obarvano nebo, če seveda ne bo megle.
Pravzaprav upam, da ne bo pokonci do polnoči, ker jaz zagotovo ne bom. Lansko leto sva se z Nino trudila ostati budna čim dlje tako, da sva si ogledala film Žrelo, da naju je vsaj adrenalin nekoliko držal pokonci.
Tudi za letos načrtujeva ogled kakšnega kultnega filma ali grozljivke. Sam sicer nisem ravno ljubitelj slednjih, saj se želim ob filmu sproščati, ne pa da sem po njem še bolj napet in da se potem v kopalnici ne upam pogledati v ogledalo.
Torej, Oskar bo predvidoma zaspal ob njegovi uri, nekje okoli 19:30, potem pa se najina novoletna zabava lahko začne. Po navadi s kozarcem penine, ki mi že ob 19:42 prikrade misli o tem, da bi šel morda spat že pred filmom. Namreč, če bom v dovolj globokem spancu, ko se bo zunaj začela fronta, bom le-to lahko uspešno preslišal ali prespal. To bi bilo zame popolno novo leto. Pa še grozljivki se lahko izognem.
Ob vsem tem razmišljanju se počutim nekoliko starega, a leto gre h koncu in treba si je nabrati moči za novega. Po pričanju prijateljev, ki imajo že nekoliko starejše otroke, se mi zdi, da so brezskrbni dnevi in nedeljska poležavanja še precej oddaljena vizija… ki pa se jo že zelo veselim.
Leave a Reply