Pred dobrim letom sem pisal o tem, kako je, ko nosečnico odpelješ na sejem čokolade. Že takrat me je zanimalo, kako bo vse potekalo letos, ko bo zraven tudi najin sin. Stvari so se odvijale nekoliko drugače, kot sem pričakoval.

Ko so nas usmerili na prosto parkirno mesto, se je že začela prva akcija. Oskar je izvedel praznjenje svojega telesa in se tako kar najbolj optimalno pripravil na novo polnjenje. Ustvaril je kar lepo potičko, ki smo jo hitro zavili in skrili, da ne bi kakšen mimoidoči mislil, da tihotapimo čokolado.

Popotovanje po stojnicah se je lahko začelo. Prednost obiska z otroškim vozičkom je v tem, da lahko v košaro naložiš dobrote, ki jih ne uspeš shraniti v usta. Tako sem misli, vendar je vseeno večina slaščic pristala v naših želodcih. To sicer težko rečem za Oskarja, ki je vsem želel pokazati, da je pravi dojenček, ki raje s hrano označi različne predmete in dele telesa. K sreči imamo voziček bež barve, zato se mu prav lepo podajo različni odtenki rjave. Za ustrezen kontrast so poskrbeli še koščki lešnikov, orehov in ostale veveričje hrane. Tudi Oskarju se je uspelo ustrezno zakamuflirati, saj je tudi na svoj obraz in roke dodal nekaj odtenkov rjave.

Tudi sam sem prebudil veverico v sebi in uspel nekaj koščkov čokolade pretihotapiti od sejmišča do avtomobila, naprej ni šlo več.