… bova lepa, bova fit. To seveda velja, če v samopostrežni restavraciji ne poješ vsega, kar imajo na pladnjih. In če greš v toplice brez otrok. Z Nino sva vseeno tvegala in sva Oskarja vzela s sabo.
In smo šli. Še preden pa začnem pisati o dogodivščinah, pa vam povem, zakaj smo sploh šli.
Januar je menda najbolj depresiven mesec v letu in zato smo potrebovali luč na koncu tunela: štiri dni, štiri zvezdice, štirje obroki na dan (zame) in še kaj.
In smo šli. Vsakič gremo v druge toplice, tokrat smo izbrali take, ki imajo najbolj pester program za otroke in pa dobro hrano za starše. Nad izborom smo bili navdušeni. Za katere toplice gre, vam ne izdam, ker to ni plačana objava, lahko pa vam povem, če mi pošljete zasebno sporočilo.
V toplice smo šli tudi zato, da z Nino lahko vidiva, kaj se je Oskar naučil na plavalnem tečaju in seveda, če sva midva še dobro videti v kopalkah.
Priznam, da sem ob bazenu pritegnil kar nekaj pogledov. Pa ne zaradi izklesanega telesa, pač pa zato, ker sem tavajoč v kopalnem plašču gledal otroke in žene, ki niso del moje družine. Gledal sem jih zato, ker sem iskal Nino in Oskarja.
Dovolj o meni. Lahko povem, da sva bila z Nino navdušena nad Oskarjevim napredkom, kar se tiče njegovega odnosa do dogodivščin v vodi. Oskar je užival v njej, midva pa v tem, ko sva ga gledala, kako uživa.
Da pa se nismo spremenili v dvoživke, smo si ogledali tudi okoliške znamenitosti: grad, srne, razgledni stolp in še kaj.
Od vseh teh užitkov in aktivnosti sem bil pogosto lačen, tako da po končanem dopustu nisem bil nič kaj fit, le lepota je ostala nedotaknjena.