Ko smo ravno pri konjih. Ta teden smo na počitnicah pri Oskarjevih starih starših in ne daleč stran od našega začasnega bivališča je tudi kmetija s štirimi konji. Oskar želi vsaj enkrat na dan pogledat te plemenite živali in jih tudi nahraniti. Kaj je tukaj tako posebnega?

Preden vam odgovorim na vprašanje, poglejmo, kako poteka hranjenje. Ko pridemo do ograde s konji, slednji z zanimanjem pridejo do ograje, da preverijo, kaj se dogaja. Priročno je pri roki tudi nekaj sena in Oskar vedno želi nahraniti te živali, ki so iz njegovega kota gledanja precej velike. Ponuja jim slamo in govori: »na, koniček«. Niti malo ne trzne, ko se konj približa z velikimi usti in mu iz rok jemlje slamo. Včasih so v bližini vsi štirje konji in Oskar pošteno razdeli hrano med vse. Ves čas seveda nekdo od naju z Nino pazi, da Oskar ne porine svoje male ročice konju v usta.

Med tem obredom razmišljam, kako to da se niti malo ne boji teh živali. Predvsem se sprašujem to zato, ker se Oskar boji muh, ne vedno, a pogosto. Ko sva se zadnjič peljala na izlet mu je muha pristala na roko in dobil je pravi mali panični napad. Začel se je na ves glas dreti in opletati z rokami. Še nikoli v življenju se ni tako jokal, vsaj od kar ga jaz poznam, torej od rojstva. Muha je odletela stran, za hip se je pomiril, a saj veste, muha se vedno vrne, znova in znova. Tako se je dretje nadaljevalo dokler nisem uspel ustaviti avtomobila in spraviti muhe stran. Seveda sem Oskarju večkrat razložil, kako neškodljiva je muha, a ni kaj dosti pomagalo. Kako je možno, da se boji muh, konjev pa ne?

Nadaljujmo spet s konji. Oskar vedno raje prepeva pesmi, posluha ima že več kot jaz. Pogosto se usede k meni v naročje in potem zapoveva Moj črni konj, ki jo v originalu izvaja Rafko Irgolič. Potem zapojeva venček domačih, dodava kakšno otroško in ljudsko pesem, včasih pa zapoje tudi kakšno meni ne znano pesem. Takrat se zabava seveda konča, ker ne znam besedila. Poskuša mi razložiti, kaj naj pojem, vendar ne gre. Hitro pride val trme, ki sem ga že opisal v kateri od prejšnjih objav. Večkrat se mi zdi.

Zdaj, ko smo na počitnicah imam srečo, da lahko njegovo slabo voljo preusmerim in mu povem, da greva pogledat konje in jok se konča. Nekje sem prebral, da konji pomirjajo in očitno je temu res tako.