To sem jaz v specializirani trgovini z otroško opremo. Samozavestno sicer vstopim vanjo, a tukaj se vse konča.

Z Nino sva se odpravila pogledat otroške vozičke. Našla sva jih na drugi strani trgovine. Bilo jih je najmanj osem. In kaj zdaj? Menda ne morem vsakega odpeljati na testno vožnjo? Vsakega sem malo zazibal in preveril njegovo težo. Najbolj me je presenetilo, da imajo nekateri usnjene ročaje in prava, neplastična kolesa. Zanimivo je tudi to, da imajo tisti boljši ceno tako skrito, da najprej misliš, da gre za serijsko številko modela, medtem ko imajo cenejši napisano ceno tako na veliko, kot da je to najboljša cena odkar obstajajo vozički.

Z ženo očitno nisva dajala vtisa, da bi bila lahko potencialni stranki, zato sem med čakanjem zataval še med ostale izdelke.

Med plenicami še vedno delujem popolnoma zmedeno, a tudi med slinčki in ostalimi potrebščinami ni nič bolje.

Dokaj prepričljivo sem si ogledoval stolčke za hranjenje … ali so bile to hojice?

Med igrače si nisem upal zaviti, saj bi izpadel kot kakšen otrok, ki mora prijeti vsako škatlo in pogledati, kaj je notri.

K sreči je počasi le prišla prodajalka in nama podala nekaj koristnih informacij. Ko naslednjič pridem, bom morda že bolj domač v tem “novem” svetu.