Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Praznično nakupovanje z malčkom, recept za kaos

Pravzaprav gre za predpraznično nakupovanje, saj je med praznik vse zaprto. In ravno ves ta kaos v nakupovalnih centrih me je navdihnil za današnjih zapis. Da o kakanju niti ne začnem.

Tudi mi smo tipična družina, ki se pred prazniki rada »druži« z ostalimi somišljeniki v enem od nakupovalnih centrov. Seveda spadamo v tisto skupino, ki s sabo vleče tudi malčka. Z namenom, da se mu nekaj dogaja in da bo užival v nakupovalnem vozičku v obliki formule. Starši, ki tudi sami uporabljate takšen voziček veste, da se tale zgodba ne more dobro končati.

Pojdimo lepo po vrsti. Suvereno zapeljemo v parkirno hišo, tam pa seveda same rdeče lučke, ki označujejo zasedena parkirišča. Nasmehne se nam sreča, saj nekdo že zapušča nakupovalni center, kako je to mogoče?! Ves vesel parkiram avto v premajhno parkirno mesto. Sploh ni pomembno, kako bom otroka dobil iz avta.

Uspelo nam je. Že smo v dvigalu, ki nas iz garaže popelje v prvo nadstropje. Še preden se odprejo vrata začne nekaj ropotati. Pa ne mislim na val ljudi, ki se nam približuje. Nekaj se namreč dogaja v Oskarjevi plenici. Pravi čas za kakanje.

Torej, še preden sem iz žepa vzel seznam stvari, ki jih moramo nakupiti, že je prišlo do zapleta. A nič zato, mogoče nam bo dodaten vonj olajšal hitenje med policami. Z Nino sva namreč strokovno ugotovila, da plenica ni preveč polna in da bo zdržala teh nekaj nakupovalnih »trenutkov«.

Počasi, a z jasnim ciljem smo se prebili do nakupovalnih vozičkov in ker je predpraznični čas sva Oskarju izpolnila željo, da ga peljeva v vozičku v obliki avtomobila. Če ste kdaj vozili tovrstno reč veste, da gre za podaljšan voziček, ki zavija po svojih željah. Umetna inteligenca torej.

S pokakanim otrokom v vozičku, ki vozi po svoje smo se zagnali v množico. Takrat sem se znašel v transu, saj sploh ne vem, kako nam je uspelo vse nakupiti. Še preden sem se zavedal me je blagajničarka vprašala, če bom plačal s kartico ali gotovino.

Seveda popotovanja ni bilo konec. Oskarja je bilo treba pregovoriti, da moramo vrniti voziček in da bomo naprej hodili peš. Uspešno sem se izmuznil in odnesel nakupljeno v avto, Nina pa je med tem Oskarja pregovorila, da bomo lažje prišli do igrač, če bomo hodili.

Pred praznični čas je seveda priročen, da za vse okriviš božička. »Če ne boš priden, božiček ne bo prinesel igrač.«, »Če ne boš priden bo božiček odnesel igrače.« itn. Spet ne vem kako, ampak uspelo nam je, da nismo kupili nič nepotrebnega. Morda pa imam že blokiran račun in sploh ne vem.

Če bi živeli v pravljični deželi, potem bi bili hitro doma in tudi Oskar bi se sam previl. A ker temu ni tako je bil otrok še vedno pokakan. Ker sem vedel, da mi tukaj božiček ne bo pomagal, sem otroka previl. Morda je Nina izkoristila ta čas in zame zavila kakšno darilo?

Previous

Kako dvoletniku razložiti, kako je nastal?

Next

Novoletno filozofiranje

1 Comment

  1. Decembra, sploh zadnjih 14 dni, se je zaradi živcev najbolje kar izogniti večjih nakupovalnih središč. Še dobro, da ima Božiček spletne trgovine, kjer ni take mase ljudi in vseh problemov, ki sovpadajo takšni avanturi.

Leave a Reply to phoenixslo Cancel reply

Your email address will not be published.

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén