Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Mali razbojnik in kako ga (u)krotiti?

Kadarkoli se lahko angel spremeni v hudiča in tudi pri otrocih je včasih tako. Skoraj vsi imamo radi svoje otroke, za nas so nekaj najlepšega na svetu, kaj pa narediti, ko ne gre vse po načrtu?

Če mislite, da je to ena tistih objav, kjer vam znam odgovoriti na vprašanje iz naslova, se žal motite, ker odgovora ne poznam. Lahko pa preberete, kako mi vsaj delno uspe ukrotiti razbojnika.

Primer lažje oblike razbojništva lahko vidite na zgornji sliki. K sreči se pri tem ne dela škoda, vendar če bi to delali vsi otroci, potem teh količkov ne bi bilo več na svojem mestu.

K sreči nama z Nino ni bilo treba prav veliko posredovati, saj je Oskar količek vsakič samo povlekel potem pa je odkorakal naprej po strmini.

Težja oblika razbojništva se je pojavila, ko smo bili na vrhu sankališča, na sankah, Oskar pa se je začel dreti: “podrimo vse otroke!

Fino. Naj povem, da nismo podrli nobenega otroka in da smo se imeli prav zabavno, edino nekaj vprašujočih pogledov smo dobili, kar velja tudi za naslednje situacije:

  • Sedimo v gostilni, ko Oskar začne naglas prepevati in kriliti s priborom.
  • V lokalu se začne dreti, zakaj na televiziji ni risank.
  • Oskar v _____ (tukaj vnesite javni prostor po svoji izbiri) začne na glas vpiti.

V teh trenutkih skušava z Nino ostati mirna in mu razložiti, da tako ne gre. Ta metoda v 99,3 % primerov ne uspe.

Druga metoda je, da mu poveva, da ga bo natakarica / prodajalka / upravnik / … za ušesa, če se ne bo umiril.

Tretja metoda je, da še midva začneva vpiti, da ga preglasiva in s tem otroka zaščitiva pred vprašujočimi pogledi.

Četrta metoda je, da z otrokom hitro zapustimo prizorišče, kar je težko v primeru, če te na mizi čaka sočen zrezek.

Ko smo ravno pri razbojnikih, morda bomo pa letos spet gusarji za maškare.

Naj pa za konec povem, da so dotični razbojniški trenutki k sreči precej redki, a vseeno se v takšni situaciji zdi, da trenutek traja celo večnost.

Previous

Ali sem otroka uspel navdušil za interesno dejavnost?

Next

Pogovor ob kavi z 42-mesečnikom

1 Comment

  1. Uri

    Hja, mi smo kar nehali hodit ven jest, pa je bila stvar resena. Ceprav je slo bolj za financni problem in le obcasno bontonski. 😉

    Se pa spomnim iz otrostva kako sem raziskoval dvorisca in parkirisca raznih restavracij, kjer smo se ustavili parkrat na leto. Navadno na poti na/iz smucanje/a ali na morje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén