Obetal se nam je prvi polet z letalom, v Nemčijo. Zakaj ravno v Nemčijo in zakaj z letalom? Skupaj z Nininimi starši smo bili povabljeni na poroko Nininega bratranca, ki živi v Kölnu. Pot z avtomobilom bi bila za Oskarja nekoliko predolga, zato smo se odločili za tvegan manever z letalom. K sreči Oskar še ne zna izgovoriti besed, ki se jih na letalu ne sme, tako da je bilo odpravljeno vsaj to tveganje.
Popotovanje se je začelo v petek ob 4:45. Že samo, da sem napisal to uro vstajenja, sem postal nekoliko zaspan, takrat pa je bilo še huje. Do letališča v Celovcu še nisem popolnoma dojemal, kaj se dogaja. Vsake toliko sem preveril, če smo vsi v avtu in če se mi je uspelo obleči, za kaj drugega moji možgani še niso bili pripravljeni.

Kljub temu da smo imeli samo ročno prtljago, je naša druščina, poleg 5 oseb sestavljala 4 ročne kovčke, nahrbtnik, 2 torbici in otroški voziček. Naj na tem mestu omenim še, da se je v naši prtljagi skrivalo veliko stvari, ki naj jih ne bi vzeli na letalo. Vseeno smo tvegali, saj bi vse prepovedane predmete naprtili Oskarju, ki bi ob neodobravanju nadzornega osebja samo zamahnil z rokami ali pa še to ne.

Vseeno se je na kontroli skoraj zataknilo. Najprej smo na tekoči trak nametali vse predmete, med tem pa smo si podajali Oskarja, da se ne bi odplazil na kakšno prepovedano območje. Poleg izpraznjenih žepov, sem moral odstraniti tudi svoj pas. To je bilo dokaj tvegano dejanje, če pomislite na to, da sem moral potem z Oskarjem v naročju čez rentgen, med tem pa so mi hlače vztrajno lezle proti tlom, roke pa sem imel popolnoma zasedene. K sreči nisem povzročil nobenega mednarodnega incidenta.

Po opravljenem rentgenu akcije še ni bilo konec. Preverili so še sumljiv bel prah, ki smo ga tovorili s sabo, in stekleničke s sumljivo vsebino. Seveda je šlo samo za Oskarjevo mlečno formulo in njegov čaj. Tako da niso našli nobenih prepovedanih substanc.

Sledilo je še pospravljanje vseh odprtih in razmetanih potovalk, sestavljanje vozička, zapenjanje pasu in že smo bili pripravljeni na polet. Ko smo čakali na vkrcanje, sem lahko opazoval obraze bodočih so-potnikov na letalu. Nekateri so kimali z odobravanjem, da smo tako pogumni, da se na pot odpravljamo s tako malim otrokom. Drugi pa so v njem videli malega terorista, ki bo celo pot na letalu vreščal, kakal in metal dele letala na vse strani.

Ko smo vzleteli, je Oskar zaspal. Prijetno je bil nameščen v Nininem naročju. Jaz pa sem imel v naročju njegove igrače, krpice, stekleničko in morda še kaj, tako da sem se kaviarju in penini na letalu tokrat odpovedal.

Po pristanku so nas čakali podobni trenutki veselja, kot pred vzletom, s to razliko, da so tokrat založili Oskarjev voziček. Potrpežljivo smo čakali, ko je po tekočem traku prihajala prtljaga ostalih potnikov, med tem pa se je Oskar ravnodušno slinil in razmišljal, kaj naj obleče za poroko.

Voziček smo našli na nekem drugem tekočem traku, kar lahko pomeni edino to, da je dotični voziček priletel s svojimi posebnim letalom.

Oskar je torej prvič letel z letalom, prvič je bil v Nemčiji in prvič se je peljal v najetem avtosedežu na svojo prvo poroko.