Zopet je prišel ta dan, ko sem moral sam poskrbeti za Oskarja. Nina je imela podelitev diplome, zato sem jaz prevzel njeno mesto in postal celodnevni skrbnik. Če sem tudi jaz prejel kakšno diplomo ali priznanje ob koncu dneva, pa boste izvedeli do konca objave.

Dan se je začel ob 5:15, ko se sploh še nisem zavedal, kje sem in kaj me čaka. Z Oskarjem sva se premetavala po postelji, saj sem upal, da bo še malo zaspal, vsaj do 6:30. Vse moje želje so bile zaman, saj sem ob 5:40 že stal ob previjalni mizi in Oskarja pripravljal na dnevne dogodivščine.

Nina je Oskarja prevzela samo za toliko časa, da sem se oblekel, potem pa je odšla na podelitev. Dnevna rutina je nakazovala, da se bo Oskar zdaj vsaj 20 minut igral, tako da bom lahko v miru pojedel. Lahko samo povem, da rutina v očkovi izmeni ne deluje. Ves čas sem namreč tekal med kuhinjo in dnevno sobo, kjer je Oskar metal igrače na vse strani in se potem jokal, ker mu je zmanjkalo igrač. Čez nekaj časa sem bil že tako zmeden, da sem mu za igranje skoraj dal kos kruha s sirom, sam pa sem želel pojesti roza plastično ovco.

Ves ta jutranji šov me je precej utrudil in k sreči tudi Oskarja. S sladkim nasmeškom sem ga položil v njegovo posteljo, saj sem upal, da se bom naspal tudi sam. Ko sem se ulegel in zaprl oči, sem imel občutek, da je bilo po 10 minutah spanja že konec, a k sreči je to veselje trajalo skoraj eno uro!

Prišel je čas za malico. Oskarja sem namestil v krmilnico, torej v sedež za hranjenje, da sem mu lahko pripravil sadne kašico, iz sadja. Dokaj uspešno sem nahranil Oskarja, njegova oblačila, sedež za hranjenje in mizo. Ura je kazala že 10:00 in glede na njegov urnik, bi bilo fino, da sva na sprehodu okoli 10:30. Nič lažjega, treba ga je samo še previti, obleči, namestiti v voziček, pripraviti stvari za veliko popotovanje, obleči še sebe in to je to. Že misel na to me je utrudila, kaj šele bo z izvajanjem vseh teh akcij?

Dolga zgodba na kratko. Po menjavi pokakane plenice, dvokratni menjavi oblačil in neskončnem tekanju po stanovanju sem in tja, sva bila ob 11:40 pred blokom. Oskar je zadovoljno dremal, jaz pa sem ves preznojen začel porivati voziček po kranjskih ulicah.

Med vožnjo sem ves čas razmišljal, kdaj bo spet čas za počitek, da bom lahko spet malo zadremal. Sprehoda je bilo po eni uri konec in čas je bil za novo hranjenje. Oskarja sem poslal na otroško igrišče, torej na njegovo igralno podlogo, jaz pa sem se lotil rezanja in kuhanja zelenjave, za njegovo zelenjavno kašico. Nina tak obrok pripravi v 10 minutah, sam pa se rad s hrano še malo pogovarjam, preden jo pripravim, zato je ta obred trajal 30 minut, s tem da velik delež hrane ni nikoli dosegel lonca za kuhanje.

Še eno hranjenje je uspelo in hočeš, ali nočeš, prišel je čas za počitek. Oskarja sem še nekaj časa nejeverno opazoval, ali bo zaspal ali ne, na koncu vem, da sem jaz zagotovo.

Po srečnem naključju je čas tekel zelo hitro in kmalu je domov prišla Nina. Končno sem šel lahko v miru na stranišče. V ogledalu sem tudi opazil, da imam na oblačilih še polno sadne kašice, ki me je očitno spremljala vse od dopoldneva.

Ob koncu dneva sem prijel moralno priznanje, da lahko cel dan skrbim za svojega otroka. A sem bil tako utrujen, da sem potreboval dodaten dan dopusta, da sem se malo odpočil. Zato vsa pohvala Nini, ki za Oskarja na tak način skrbi vsak dan.