Sicer se mi zdi, da sem o tem že pisal, ampak bom spet. Kako kontrolirati svojega otroka? Dokler je še čisto majhen in nebogljen glede tega ni večjih težav. Tisto malo štruco pač nekam odložiš in to je to. A od dobrega leta starosti naprej se mi zdi, da bolj kot je otrok pameten, bolj te želi pretentati.

Žal vam do konca članka ne bom razkril skrivnostnega recepta, kako otroku postaviti meje, če pa kdo pozna kakšno zanimivo in učinkovito tehniko, naj mi jo prosim, prosim zaupa.

Sam, no skupaj z Nino vedno bolj opažava, kako fant preskuša kje so njegove meje. Pa začnimo pri hranjenju. Ko je otrok še v fazi dojenčka, je na meniju samo mleko, potem pridejo kašice in vse ostalo. Ko je Oskar začel jesti sam, v svojem stolčku, je pač jedel tisto kar je dobil na krožniku. Zdaj, ko fant ve, da se v hladilniku skrivajo razne dobrote, bi rad poskusil vse. Najprej mu pašejo makaroni. Ko poje eno žlico, bi rad še jogurt in morda še kakšno kumarico. Pri tem se sprašujem ali je moj sin noseč, da si želi take kombinacije hrane?

Prva rešitev, ki jo ponavadi z Nino uporabiva je, da mu rečeva, da imamo samo makarone in da jogurta in kumaric pač ni. A Oskar se ne da in reče: “Jogurt je, kupili trgovini.” Zdaj vem, zakaj nekateri starši raje hodijo sami v trgovino – da niso pod nadzorom. Razlog za obisk trgovine brez otrok je seveda tudi trmarjenje in metanje otrok ob tla, kar si večina, nas staršov ne želi prenašati.

In že smo pri drugem testu preiskušanja meje. Trenutno sva z Nino, lahko bi rekel, kar malo drzna saj otroka pustiva, da sam tava med policami. Včasih greva še korak dlje in zavijemo v kakšno otroško trgovino, kjer se lahko “pase” na igračah.

Priznam tudi jaz se “pasem”. Če pride mimo kakšen starš, se pretvarjam kot da izbiram igračo za otroka, čeprav se v mislih sam igram z njimi. Priznam.

Ko se mentalno poigram z vsemi igračami (tole se sliši precej narobe), je čas da zapustimo trgovino. Če imava z Nino srečo Oskar ne reče “To bi mel!” in reče samo “Ne še, še gače gedati.” Včasih je delovalo to, da sva z Nino odšla proti izhodu, Oskar je pritekel za nama in hitro smo lahko zapustili prizorišče. A temu ni več tako. Tudi če greva midva ven iz trgovine, se Oskar ne premakne. Na tem mestu bi želel samo poudariti, da ne zapustiva otroka, še vedno ga nekje od daleč opazujeva, da ne pobegne čez kakšen zasilni izhod, ali kaj podobnega. Skratka, Oskar ostane med policami z igračami, kljub temu, da sva midva že zdavnaj “odšla”.

To seveda ne obeta nič dobrega. Ne traja namreč dolgo, ko se začnejo oglašati razni zvočni signali, ker otrok brez nadzora pač pritiska na gumbe vseh razpoložljivih igrač. In če sem v eni od prejšnjih objav napisal, da bi bil Oskar lahko iz Inšpektorata za nadzor kakovosti vrat, no, morda bi bil lahko tudi iz Inšpektorata za nadzor kakovosti igrač. Mislim, da je merodajen preiskuševalec. Nisem namreč še videl nobenega inšpektorja, ki bi se tako učinkovito slinil po igračah kot to počne Oskar.

Dovolj o resnih temah, vrnimo se raje k zabavnim. Torej, Oskar rad preskuša, kje so njegove meje. V večini primernov gre za resne stvari, a vseeno je zabavno ko preverja ali mu pustiva, da prenaša okrog hišnega mačka kot vrečo cementa. Morda pa bo Oskar inšpektor za domače živali?