Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Kako otroka navdušiti za interesne dejavnosti?

Če ne poskrbite za otrokove aktivnosti po vrtcu, potem se lahko zgodi tole, kar prikazuje slika – otrok postane raziskovalec. Šalo na stran, za otroka je to čisto fino, ampak v tem primeru nastrada nekdo drug.

Mi, starši seveda. Pa ne zato, da ne bi uživali z otokom v naravi, temveč zato, ker potem nimamo nič časa zase. Zato obstajajo razne interesne dejavnosti za otroke. Otroci spoznavajo nove reči, starši pa si med tem malce spočijemo … kava!

Na tem mestu se zastavi ključno vprašanje. Kako otroka navdušiti za interesne dejavnosti in katero dejavnost mu sploh ponuditi?

Otroci tam okrog četrtega leta večinoma želijo postati gasilci, policisti in podobno. Vendar ne morem Oskarja peljati na policijo in mu povedati, da ga pridem iskat čez dve uri, pa saj verjamem, da če kje, bo ravno na policijski postaji na varnem.

Ok, potrebujem nekaj, kar je njegovim letom primerno. Odločil sem se za nekoliko tvegan pristop in ga prijavil na plavalne urice za malčke. Tvegal sem tudi zato, ker naj bi bile urice primerne za starejše od štirih let, Oskar pa še ni tam. Vseeno bomo poskusili.

Z Nino sva Oskarju povedala, da naslednji teden začne s plavanjem. Da bo zelo zabavno, da bodo tam tudi drugi otroci, da bo zelo zabavno, da bo zelo fino, če se že skoraj nauči plavati in da bo seveda zelo zabavno. Skratka želela sva, kar se le da poudariti, da je to super zadeva in da ga v nič ne siliva.

Do zdaj je Oskar za plavanje uporabljal plavalne pleničke, ker pa se bo družil s starejšimi malčki, seveda potrebuje svoje mini kopalke.
In sva jih šla kupit.

Seveda, je to zame precej zahteven postopek. Običajen starš pride v trgovino, pove, da potrebuje kopalke za štiriletnika, plača in gre.

Pri meni gre to seveda drugače:

  1.  Z Oskarjem prideva v trgovino.
  2. Poiščeva prodajalca, ker med zimsko opremo sam ne bom našel kopalk.
  3. Prodajalcu povem, koliko je star otrok in da morajo biti kopalke seveda modre.
  4. Greva v garderobo. Z Oskarjem, ne s prodajalcem.
  5. Sezujem Oskarja, slečem njegove hlače, slečem njegove žabe.
  6. Med preoblačenjem mi postane vroče, zato slečem svojo bundo.
  7. Oskarju oblečem kopalke. Premajhne.
  8. Poskusiva še druge kopalke.
  9. Med tem nama na tla pade sendvič, ki sva ga imela s sabo.
  10. Slečeva kopalke.
  11. Sebe in Oskarja oblečem nazaj, med tem se hranim s prej omenjenim sendvičem.
  12. Prideva do blagajne in med tem, ko jaz plačujem, Oskar raziskuje po trgovini in se kar na enkrat zakriči: “žogeee!
  13.  Trgovino zapustiva s kopalkami in brez žog. Torej je bil to uspešen manever.

Opremo za plavanje torej imamo. Ali bo sploh prišla prav? Bo Oskar želel v bazen? Vse to in morda še kaj več pa v naslednji objavi.

Previous

Kako otroka pripraviti na zobozdravnika?

Next

Ali sem otroka uspel navdušil za interesno dejavnost?

2 Comments

  1. Uri

    Moram priznat, da jaz svojih ne prijavljam nikamor, preden ju ne vprasam ce ju stvar vsaj malo zanima. Priznam, da iscem primere sodobnega starsevstva, pa vedno znova ugotavljam, da jih se vedno ni, ker vecina si zeli biti drugacna in boljsa od svojih starsev, se pravi generacije, ki je vzgajala otroke v preteklem stoletju. Na koncu pa obupavamo, ker sodobni mehkejsi prijemi, kjer se vselej vkljucuje zelja otroka in se mu cisto nic ne vsiljuje ali ga fizicno kaznuje, ne obrodijo sadov in nas pogosto puscajo utrujene in zafrustrirane in povsem na koncu z zivci. Vcasih je bilo neprimerno lazje, ker se starsi niso zavedali dolgorocnih posledic in so slepo zaupali izrocilu preteklih generacij, kjer se na mnenje otroka niti pomislilo ni, kaj sele, da bi ga kdo uposteval in vsaka malo vecja neposlusnost je koncala s sibo v roki. Sorry, mal sem zabluzil.

    Glede plavanja. Moja dva (5 in 7) hodita zdaj ze eno leto na plavanje v cemer precej uzivata. Mni je vsec kako se zmatrata. 😉 Starejsi je prvic sel v bazen v sportni koloniji pri stirih letih in je bil navdusen, tako da zdaj nima nobenih tezav ali strahu. Mlajsi je prav tako s stirimi zacel lani (v bazenu je sicer ze bil veckrat, ko smo sli kot druzina, tako da mu ideji ni bilo potrebno posebej prodajati) in sem videl, da je bil zelo pomemben pristop vaditeljev. Da so ga pustili, da si sam vzame cas za to kako in kdaj bo sel v vodo in katere vaje bo poizkusil brez velikega strahu. “Baby steps” je kljucna fraza pri otrocih, ki so custveno obcutljivi, tako kot moj mlajsi. Vcasih bo nekaj poskusil in mu ne bo vsec. Ce ga takrat prisilis, da naj vseeno se malo poskusi, si naredil dolgorocno skodo in morda ne bo nikoli vec poskusil ali pa bo trajalo precej dlje, da se bo spet opogumil. Ce ga pustis, da se cez cas sam odloci, da bi spet poskusil, ker je recimo videl druge in zgleda zabavno, bo koncni rezultat boljsi in bo stal na trdnejsih temeljih.

    Sam sem plaval eno leto v Hali Tivoli v tretjem razredu OS, ko je bila sestra v prvem in je dobila vabilo na tecaj plavanja, jaz pa sem sel z njo. Hitro sem napredoval v skupino naprednejsih plavalcev, tako da sem konec leta celo med pocitnicami vadil s sovrstniki, ki so trenirali 3 leta dlje od mene. Vendar pa se je izkazalo, da bi moral res hudo trenirat, da bi nadoknadil zamujeno, tako zelo resno pa mi plavanje le ni bilo vsec. Moram pa rect, da sem v tistem letu dobil odlicno podlago, ki mi prav pride se danes. Ravno te dni sem po dolgih letih zacel spet hodit na bazen enkrat tedensko med pavzo treninga karateja, ki ga sicer vadim med letom (pri nas so zdaj poletne pocitnice). Plavanje pomaga tako pri razvoju mladega telesa in pljuc (meni je takrat narasla pljucna kapaciteta, kar mi je pomagalo pri obvladovanju astme), kot fizioterapevtsko pri starejsem telesu, kjer se vedno najdejo kaksne bolecine ali okrneli sklepi in razbolele misice. Skratka priporocam.

Leave a Reply to Fotr Cancel reply

Your email address will not be published.

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén