Skoraj nas je ugnal v kozji rog, ta naš Jelko, a mu ni uspelo. Iz morja smo se vrnili pravočasno, tako da smo se izognili morebiti karanteni / testiranju / rdeči coni in ne vem še čemu vse. Vseeno je na meji neko žensko tako skrbelo, da se je kar tam pred nami, meni nič, tebi nič polulala na tla.

Nas ni skrbelo. Imeli smo potrdilo o naši namestitvi, potrdilo o odhodu na Hrvaško in številne pike komarjev, pa še malo soli na glavi in še kaj. A pojdimo na začetek.

Google Maps pravi, da pot od našega doma do apartmaja traja slabe štirih ure. Če štejemo še čakanje na trajekt in postanek za malico, bi morali na cilj prispeti v recimo petih urah. Potrebovali smo jih sedem, a nič za to! Na obalo smo potem prišli v šestih korakih. Kaj to pomeni? Preberite v prejšnji objavi.

Zajtrk / mazanje s kremo / odhod na plažo / malica / počitek/  mazanje s kremo / odhod na plažo / večerja / počitek. To smo delali 6 dni. Do onemoglosti.

Vmes se je Oskar naučil plavati z rokavčki! Še lansko leto je brodil po nizkih vodah, zdaj pa je vsak dan komaj čakal, da zaplava na odprto, na svobodo. Neprecenljivo.

A ni bilo vse idilično. Dvakrat sem se zbudil z mačkom. Verjetno večkrat, a je bil vrvež otrok in tempo odpravljanja na plažo tako buren, da sem pozabil, da ga imam. Otroci so namreč vsak dan vstajali pred sedmo uro, kljub temu, da so prejšnji dan večkrat plavali na odprto morje, kar pomeni, da bi morali biti utrujeni, a niso bili. Jaz sem bil. Še dobro, da imam ta teden dopust in da bomo plavali v bolj mirnih vodah. Kar pomeni, da ne bomo na morju, ampak bomo doma, spremljali, v katero občino še lahko gremo.