Vsak človek potrebuje neko svojo oazo, kotiček, kjer se lahko sprošča. Zame je to moj avto. Ampak se mi zdi, da mi počasi uhaja iz rok.

Rad imam čist avto. Tako čist, da v njem lahko rodi nosečnica, ali da se v njem lahko izvede manjša operacija.

Če človek tretjino življenja prespi, jaz verjetno četrtino življenja namenim svojemu avtomobilu. Oziroma sem jo. Torej sem ozdravljen! Ampak to samo zato, ker imam zdaj družino in otroka in avto zato zanemarjam. Dobesedno.

Če je bil avto včasih tak, kot da je iz salona (vsaj večino časa) je zdaj bolj podoben odlagališču kosovnih in ne kosovnih odpadkov. Na začetku me je to blazno motilo, zdaj niti ne tako več blazno, ker vem, da je vse skupaj brezupen primer.

Tudi Oskarja že učim, kako se čisti avto in tudi on mi z veseljem pomaga. A že naslednji trenutek z umazanimi čevlji pleza na svoj stolček. Kriv sem seveda sam, ker najprej ne očistim otroka. Nisem popoln, priznam.

Skratka, včasih je bil moj avto zenovski vrt, manjkal je samo še bonsaj in kimono na mojem telesu. V tistih Feng shui časih sem vsak prahec skrbno odstranil iz vozila, da ravnovesje čistoče ni bilo porušeno. Nisem čisto gladek, priznam.

Zdaj med vožnjo slišim v ozadju drobljenje piškotov, kapljanje sladoleda … Pomaga, če privijem gumb za glasnost radia, da ne slišim grozot, ki se dogajajo na zadnjih sedežih.

P. s. kupim bon za kemično čiščenje vozila.