Še dobro, da Oskarja vsako jutro peljem v vrtec, da vsaj fizično vem, kam gre vsak dan. Kam pa gredo mentalno? O tem bom filozofiral danes.

Ker rad obujam spomine, se velikokrat spomnim, ko je bil Oskar star eno leto in mi je rekel:
“aghhh mmm gaah”

Pri dveh letih mi je rekel:
“Ochi, geva vn,”

Pri treh letih:
“Oči, greva se igrat.”

Malo pred četrtim letom:
“Oči, usedi se tukaj, da se bova igrala.”

Kot lahko že sami prepoznate vzorec, mi otrok ves čas ukazuje.

Predvidevam, da bo pri petih letih:
“Oči, usedi se tukaj, sestavi mi avto in se igraj.”

Težava je v tem, da te stvari večinoma rad delam. Na koncu se res sam igram, sestavljam hiše in garaže, Oskar pa medtem skače po postelji ali razgraja po drugem prostoru v stanovanju. Ali pa ga sploh ni doma, jaz pa se vseeno igram v njegovi sobi. Šala, tako hudo še ni. Vsaj za enkrat.

Priznam, da greva pogosto v trgovini, na oddelek za igrače, kjer se naslajam nad stvarmi, ki bi jih imel jaz, Oskar pa med tem že snuje taktiko, kako bi me prepričal za igrače, ki bi jih imel on. Velikokrat me prepriča in na tem mestu vam predstavljam nasvet strokovnjaka – mene: kadar greste v trgovino z igračami, pustite denarnico v avtu. To je tudi edina uporabna tehnika, ki jo poznam.

Otroci nas vrtijo okoli prsta pika. Če kdo pozna kakšno tehniko, kako naj jaz zavrtim otroka, naj mi jo zaupa, če ne se lahko zgodi sledeče:

“Tukaj Oskar. Zdaj bom jaz prevzel ta blog in od zdaj naprej boste brali moje besede!”