Kaj sem se naučil od svojega sina?

Seveda nismo samo starši tisti, ki učimo svoje otroke, ampak se tudi mi učimo od njih. Jaz sicer od Oskarja večinoma poberem stvari, ki me spravljajo v neroden položaj.

Ne dolgo nazaj in ni bilo prvič, se mi je zgodilo, da sem se s prijateljem peljal v avtu, kar na enkrat pa sem začel vpiti: “Vav, poglej, kakšen tovornjak!“. Seveda je šlo za čisto navaden tovornjak in prijatelj me je samo sumničavo pogledal. Enako se potem zgodi, če nasproti pride kakšen traktor, kombi, rešilni avto in na sploh vse, kar ni navaden avto.

Ker želim prijatelje obdržati, jim povem, da sem se to navadil od Oskarja, da ga vedno opozarjam, ko vidim kaj, kar bi bilo lahko zanimivo.

Z istim prijateljem greva potem v lokal na kavo in še preden se usedeva, rečem: “Vav, poglej, kako lepa modra blazina, pojdiva kar tukaj!“. Na tem mestu sem potem, deležen naslednjega vprašujočega pogleda. Zato razložim, da je Oskarjeva najljubša barva modra in da vse, kar je modro, je zanj najlepše.

Ko pride do naročanja kave, se moram ugrizniti v jezik, da prijatelju ne naročim kakava z dodatno smetano, zato samo gledam v tla in zase hitro naročim kavo.

Pustimo zdaj prijatelja pri miru. Kaj sem se še naučil od svojega sina?
Ko se hranim v gostilni, si avtomatično najprej razrežem meso na manjše koščke, da se hitreje pohladi in jih lažje potem tudi hitro pojem. Tako hrano vedno razrežem tudi Oskarju. No, pa tudi moji starši so meni na tak način pripravljali hrano in verjamem, da tudi kdo od vas počne prav to.

Kaj pa tole, kar vidite na sliki? Oskarja vedno gleda med ograjo in ne čez ograjo. Morda zato, ker je premajhen, da bi gledal čez? Kakorkoli, po tem, ko je nastala ta slika, sem tudi jaz počepnil k njemu in skupaj sva gledala med ograjo. Otrok me je naučil previdnosti.

Ko smo ravno pri previdnosti. Ko greva čez cesto, mi vedno pove, da ga moram prijeti za roko in pogledati na vse strani.

Naučil me je tudi, da se moram pogovarjati z naključnimi ljudmi. Včasih na ulici ogovori kakšnega neznanca in potem se moram zaplesti v pogovor, ki ga nočem.

Oskar me je tudi naučil, da sem nehal preklinjati. No ne čisto, če ne gre drugače mi včasih kakšna “grda” beseda uide pod prho, pa še takrat se Oskar oglasi iz dnevne sobe: “Oči, s kom se pogovarjaš!?“.

2 razmišljanji o “Kaj sem se naučil od svojega sina?

  1. Za začetek naj priznam, da se meni ni nikoli povsem razvil odrasel okus, kar pomeni, da mi od nekdaj ne pašejo kava, alkohol in cigareti. Slednje je verjetno povezano z astmo. Zato pa sem čokoholik in navadno v družbi naročim kakav ali vročo čokolado.

    Tudi moja naj barva je modra in priznam, da do danes nisem prišel do dna ali zaro, ker je bila to naj barva moje mame in me je vedno oblačila v pretežno modre odtenke ali dejansko izhaja iz moje notranjaosti. Vselej se rad zazrem tako v modro, kot zvezdnato nebo, tako da nekaj mora biti na tem.

    Sem se nasmehnil ob rezanju celotne hrane na koščke, da potem lahko hitreje vse poješ. Sam sem to dolgo počel od majhnega, ne da bi povezal to s tem, da so mi starši rezali preden sem se naučil sam. Kasneje sem to opustil, ker sem ugotovil, da prehitro jem, kar ni dobro za prebavo. Ko si mlad ni problema z leti pa želodec postane malo bolj občutljiv.

    Zanimivo je pogledat v svet skozi otroške oči ali vsaj njihove (nižje) perspektive.

    Prečkanje ceste z roko v roki je zelo pomembno sploh v okolju, kjer živimo, kjer mrgoli norcev na motorjih in tudi dotrajanih avtomobilih s slabimi zavorami. Morda sem pretiraval pri obeh sinovih, da nikoli sam čez prometno cesto, ker nikoli ne veš od kod se bo vzel kakšen divjak, in brutalno dodal, da otrok vedno izgubi proti drvečemu vozilu, ki ga splošči, kot palačinko.

    Tale fenomen pogovarjanja z naključnimi ljudmi se mi ne zdi znan iz moje ga otroštva, ampak pri mojih dveh, pa je nekaj povsem običajnega. Starejši pozdravlja skoraj vsakega otroka, ki ga sreča, včasih pa tudi odrasle. In jaz potem sprašujem od kod jih pozna, nakar mi odgovori, da jih ne. Ne živimo na vasi, temveč v majhnem mestecu, ampak si predstavljam, da je življenje na vasi verjetno bilo videt tako.

    Kar se preklinjanja tiče, pa je pri meni ravno obratno. Prej nisem praktično nič preklinjal, odkar imam otroke, pa sem začel malo bolj pogosto, ko mi prekipi. Kdor ima otroke ve, da so prav oni večinski razlog, da ti prekipi, ker so naravna spužva, ki nenehno srka potrpljenje vseh prisotnih. 😉

    Všeč mi je

    1. Fotr

      Tudi sam sem astmatik, ampak mi kava in alkohol (občasno) povsem ustrezata .. ok pa čokolada tudi. 😛
      Zanimivo razmišljanje glede modre barve. 🙂
      Se pa povsem strinjam glede varnosti. Morda sem se v objavi narobe izrazil, ampak ko sva z Oskarjem raje 6x pogledava na vse strani, kot da bi se kaj zgodilo.
      Hvala za izčrpen komentar in vse dobro v novem letu.

      Liked by 1 person

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s